272. številka ČKZ: Odrast / Stanovanjske politike
Izšla je jesenska številka Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, ki prinaša dva bloka: Odrast (ur. Ajda Pistotnik) in Stanovanjske politike (ur. Klemen Ploštajner).
Odrast je kot nova teoretska in gibanjska okoljska usmeritev v Sloveniji slabo poznana in omejena na ožji krog strokovnjakov. Z blokom v ČKZ smo tako odprli javni prostor za razpravo – gre namreč za prvi poskus celostnega razumevanja odrastniškega pristopa pri nas. Izhodišče drugega bloka pa je, da moramo vprašanje stanovanja razumeti kot politično vprašanje. Poleg teoretskih uvidov prinaša blok tudi izsledke poglobljenih raziskav stanja, o katerem se sicer prepogosto govori brez empiričnih utemeljitev, ter vzpostavlja novo, bolj sistemsko razumevanje problematike. Številka ima tudi rubriko Recenzije, v kateri je ena, s prvim blokom povezana recenzija.
Iz uvodnikov
O odrasti:
Tako je pričujoči tematski blok namenjen odpiranju vprašanj in razmišljanju o bistvenih civilizacijskih dilemah, o katerih razmišljajo odrastniki, pri čemer poglavitno vprašanje ni, »kje smo«, temveč »kakšna je perspektiva boljšega življenja z manj negativnega vpliva na ljudi in okolje«. Avtorji preizkušajo razvojni model, ki temelji na materialni rasti – ta namreč vedno znova povzroča ekonomske in okoljske krize ter nas pelje v okoljsko katastrofo. Da bi razmisleki in predstave o odrasti padli na plodna tla, pa potrebujemo sodelovanje znanstvene in javne oziroma politične (policy) sfere ter razvoj praktičnih rešitev.
O stanovanjskih politikah:
Stanovanjsko preskrbo moramo razumeti kot politično prakso: kot prakso, skozi katero se ustvarjajo možnosti za druge politične prakse ter s tem reorganizira vsakdanje življenje. S tem pa se približamo ravno temelju političnega delovanja, katerega osnovni prostor je vsakdanje življenje ljudi v posamezni družbi. Leva politika mora razvijati vsakdanje prakse, ki omogočajo organizacijo življenja onkraj blagovne forme. Ponuditi mora konkretne ukrepe in spodbujati razvoj organizacijskih oblik, ki omogočajo zadovoljevanje vsakdanjih potreb zunaj kapitalističnih razmerij. Tako se stanovanjsko vprašanje ne kaže več kot abstrakten problem, ki ga je treba obravnavati, ampak kot konkreten sklop praks in odnosov, skozi katere lahko gradimo skupnosti in udejanjamo družbena razmerja solidarnosti, ki se morda zdijo utopična.
