23september 2019

 Facebook ČKZ 

ckz

Zadnje novice

274. številka ČKZ: Invencije prostora / Arhitektura in subjektivacija

Izšla je zimska številka Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, z dvema tematskima blokoma: Invencije prostora na presečišču umetnosti, znanosti in filozofije (ur. Uršula Berlot Pompe) ter Arhitektura in subjektivacija (ur. Petra Čeferin). V rubriki Članki pa tokrat kulturološka analiza dela češke in slovaške glasbene scene. 

 

 

 

Ali so prostori umetnosti heterotopije? Kakšna je vloga galerij pri našem dojemanju umetniških del? Kako se je razvila instalacija? Kako na samo delo vplivajo naravni elementi, kot je svetloba? Katere filozofske in znanstvene percepcije prostora nam lahko pomagajo pri razumevanju umetnosti? Kje je tu prostor za fotografijo? Kakšna je vloga virtualnega? Kaj sploh pomenijo izrazi »abstraktno«, »slikovno« in »virtualno«? Odgovori na ta vprašanja se skrivajo v prvem bloku, ki se ukvarja z razmerjem med prostorom in umetniškim delom.

Avtorji drugega bloka pa nam predstavljajo nekaj konkretnih primerov arhitekturnih praks (objektov), ki temeljijo na ideji, da je dobra arhitektura tista, ki svoje uporabnike nagovarja v njihovi zmožnosti delovanja in mišljenja. Takšna arhitektura se gradi kot hkratnost uporabnosti in arhitekturnosti, kot odprta platforma, ki dopušča nadaljnje intervencije in ki ima v mislih uporabnikovo dobrobit.

Iz uvodnikov

V zadnjih desetletjih sledimo novim oblikam prostorskih invencij, ki nastajajo v interdisciplinarnem presečišču različnih medijskih zvrsti, filma, fotografije, umetnosti, arhitekture in znanosti. Tovrstno spajanje nastaja pod močnim vplivom digitalne tehnologije, saj so misli, besede in vizualnost danes v veliki meri zasnovane in manipulirane v virtualnem prostoru, novi obliki tehnološko razširjene realnosti. Sodobne predstavitvene tehnike prostora so strukturirane z logiko digitalno generiranega okolja, ki ga ne opisujemo več s terminologijo tipov, znakov, struktur in razpok, ampak s pojmi mrež, gub, plasti in presevanj, ki vzpostavljajo in opisujejo oblike sodobnega fluidnega, ukrivljenega in večplastnega prostora (Berlot Pompe, 2018: 8).

 

 

Arhitektura sicer res služi ljudem. Vendar ne ljudem, kakršni smo kot del družbe globaliziranega kapitalizma, torej ljudem kot potrošnikom; pa tudi ne ljudem, kakršni bi naj bili v neki idealni podobi, torej idealnim ljudem. Arhitektura nas prej nagovarja v naši zmožnosti samostojnega mišljenja in delovanja. Če torej služi ljudem, natančneje, če je produktivna za ljudi, potem to počne natančno tako, da odpira možnosti, da smo v svetu na poseben način – tako, da nismo v celoti določeni z mehanizmi in zakonitostmi, ki urejajo dani svet, ampak delujemo v svetu tako rekoč ne glede na dani svet. Na kratko, arhitektura odpira možnost subjektivacije človeških bitij. Tako deluje arhitektura, če se prakticira kot samodoločajoča kreativna miselna praksa (Čeferin, 2018: 127–128)