07avgust2020

 Facebook ČKZ 

ckz

Zadnje novice

 

Izšla je zimska številka Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo o mejnih režimih. V njej se avtorji in avtorice posvečajo spremembam v državnih politikah, ki smo jim na področju migracij priča po letu 2017, predvsem procesu ekternalizacije in trenutnemu dogajanju na balkanski migracijski poti, ki ga zaznamuje verižno vračanje. V intervjuju se pogovarjamo z Andrejem Grubačićem. Številka vsebuje tudi krajši blok o dogajanju v študentskem domu Akademski kolegij.

 

Iz obeh uvodnikov:

Migracije in posredno državljanstvo kot statusno vprašanje, močno prepleteno z umeščanjem posameznika v prostor, njegovimi pravno prepoznanimi pravicami in dolžnostmi, je ena vodilnih tem, s katerimi se pri Časopisu za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo ukvarjamo že več desetletij. /.../ Kar je skupna rdeča nit teh številk, je večplastno razumevanje fenomena ter iskanje naracij, ki bi poudarjale protagonistično stran migrantov in tistih, ki niso polno vključeni v državljanske pravice, bodisi ker so podrejeni specifičnemu delovnemu režimu bodisi ker so iz različnih razlogov brez papirjev. /.../ Zaprtje koridorja pa vsekakor ni pomenilo, da so ljudje nehali prihajati ali pa da so se tisti, ki so že bili na poti, vrnili »domov«. Ena najvidnejših posledic zaprtja je bil prej nastanek kriznih heterotopij vzdolž Balkanskega polotoka, katerih paradigmatska podoba so postala taborišča tistih, ki čakajo na priložnost za vstop v schengensko območje. Druga očitna posledica ponovne vzpostavitve meja /.../ je praksa nelegalnih kolektivnih izgonov, t. i. push-backov. /.../ V obeh fenomenih, tj. nastanku posebnih nemest za nezaželene in v kolektivnih izgonih, se kristalizira politika eksternalizacije evropskih meja.

 

Ti načrti mestne občine so skladni s splošnimi gentrifikacijskimi težnjami v prestolnici, ki se po eni strani zaljša z novimi objekti in prostorsko ureditvijo, namenjeno turistom, poslovnežem in investitorjem, po drugi pa se zaradi vseh teh posegov spreminja v mesto, v katerem je čedalje manj prostora za lokalno prebivalstvo. To se ne kaže le v izrivanju samoniklih, odprtih prostorov in storitev, ki jih za vsakodnevno delovanje potrebujejo prebivalci mesta, na obrobje, temveč še zlasti očitno v čedalje bolj pereči stanovanjski krizi: dostopnih stanovanj primanjkuje, širijo se kratkotrajni najemi ter platforme za oddajanje v turistične namene, novogradnja je usmerjena v luksuz. Zato moramo zgodbo Akademskega kolegija in boj študentov, ki so se uprli takšni (ne)politiki, ki oblikuje mestno krajino, razumeti prav v kontekstu dejanskega in simboličnega izrivanja populacije, ki ne prinaša dovolj dobička – študentov, najemnikov v neprofitnih stanovanjih, mladih družin in tako naprej.