14julij2020

 Facebook ČKZ 

ckz

Zadnje novice

Marija Glavaš

Do nadaljnjega (brez doma)

Ko so pozimi do nas prihajale prve povesti o novi vrsti koronavirusa, ki je takrat domnevno razsajal zgolj po nekaterih provincah Kitajske, si najbrž nihče izmed nas ni mislil, kako korenito bo ta vplival na slovensko družbeno realnost. Težko je bilo misliti razsežnosti morebitne zdravstvene krize, še težje pa vpeljavo strogih represivnih ukrepov in ustavitev gospodarstva. Možnih scenarijev poteka epidemije je bilo veliko, nedvomno pa se je Sloveniji usoda zapečatila z odstopom nekdanjega premiera Marjana Šarca in ponovnim vzponom Janeza Janše. Seveda je bil že njegov nastop na mestu premiera kontroverzen – v koalicijo z njegovo stranko SDS sta namreč stopili dve stranki (SMC in DeSUS), ki sta v času volitev takšnemu sodelovanju močno nasprotovali. Zatiranje demokratičnih načel je tako postalo temelj nove vlade, strah, da se nam približuje epidemija, pa se je združil s strahom pred novo oblastjo. Da so bili strahovi upravičeni, je vlada v naslednjih mesecih dokazovala v pospešenem postopku.

Od korupcije, ki jo mnogi enačijo kar z vojnim dobičkarstvom, do manipuliranja z mediji in diskreditiranja stroke. Nova vlada si je dovolila ogromno, celo neposredne napade na ljudi, ki proti njej na različne načine protestirajo že od njenega oblikovanja. Vlada kritike sicer s samohvalo zavrača, medtem pa sprejema ukrepe, ki se še laikom zdijo sumljivi. Med takšne ukrepe gotovo sodi nenadno zaprtje študentskih domov. 

Z Odlokom o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih, ki ga je vlada sprejela 15. 3. 2020, so se nemudoma zaprli vsi študentski domovi. Ker je isti dan prenehal delovati tudi javni prevoz, se je tisoče študentov po vsej Sloveniji moralo usesti na vlak in odpotovati v domove svojih staršev ali starih staršev. Posebej problematično je bilo to v primeru prestolnice, ki je bila takrat največje žarišče virusa pri nas. Študentje, ki so morebiti oz. gotovo s seboj prenašali tudi virus, niso imeli druge izbire, kot da skupaj z njim odpotujejo v rodne kraje. Koliko okužb je sledilo iz omenjenega odloka, je na tej točki nemogoče določiti, vendar bi bili naivni, če bi mislili, da takšna množična selitev sredi epidemije ni nosila posledic.

Posledice pa se še zdaleč niso poznale zgolj v epidemiološki sliki – posledice smo čutili prav vsi, ki živimo v študentskih domovih. Študentje smo čez noč ostali brez domov in s tem brez prostora v mestih, v katerih smo si začeli graditi življenja. Za seboj smo pustili odlične pogoje za študij, službe in ne nazadnje tudi prijatelje in partnerje. Odlok vlade, ki je bil med prvimi, je namignil na tisto, kar so z naslednjimi tudi dokazali – da je ta vlada od povprečnega državljana oddaljena vsaj toliko, kolikor je povprečen državljan oddaljen od nje. Zato tudi omenjenega odloka ne razumejo kot tisto, kar dejansko je – deložacija.

Vlada je pri sprejemanju odloka očitno izhajala iz nekaterih predpostavk – da se študentje ne preživljamo sami, da nam študentske nastanitve ne predstavljajo primarnih domov ter da imamo urejene pogoje za študij tudi drugje kot v kraju študija. Predpostavljali so tudi, da nam je vseeno za življenja naših bližnjih in da bomo brez pomisleka ogrozili njihovo varnost. Seveda nobena od teh predpostavk ne drži. Ravno zato so v dneh po sprejetju odloka v pisarnah študentskih domov zvonili telefoni. Študentje, med katere sodim tudi sama, za katere je bila premestitev sredi epidemije iz zgoraj omenjenih razlogov nemogoča, smo se direktivi uprli in zahtevali, da lahko ostanemo v sobah in stanovanjih, katerih legalni in legitimni najemniki smo. Zaradi naše številčnosti, predvsem pa zaradi moči argumentov, ki so odlok vlade postavili v popolnoma drugo luč, nas je bila uprava študentskih domov primorana za čas epidemije obdržati. Nikakor pa s tem problemi, ki izhajajo iz odloka, niso bili odpravljeni. Prostori zavoda so uradno ostali zaprti, prebivalci pa smo postali ilegalci v naših lastnih domovih.

Ilegalci smo bili vse do preklica epidemije dne 14. 5. 2020. Študentski domovi so se lahko uradno odprli 18. 5. 2020. Dan, na katerega smo študentje čakali dolgo, pa ni minil brez dodatnih udarcev. Ker so bili domovi v času epidemije uradno zaprti, nas kakšni hujši ukrepi takrat niso doleteli. Iz uprave so nam takrat sporočili zgolj, da naj se držimo varnostne razdalje, ne vabimo v domove obiskovalcev ter da naj ne prirejamo zabav v skupnih prostorih. Vsi te nasveti so bili na mestu in študentje z njimi nismo imeli težav. Dosledno smo se jih držali in se v naših sobah samoizolirali.

S ponovnim odprtjem študentskih domov pa se je vse to spremenilo. Ker zdaj država priznava naš obstoj, smo postali subjekti ukrepov, četudi se je epidemija uradno končala. Novi ukrepi od nas zahtevajo nošenje mask v skupnih prostorih – v domovih, kjer si študentje delimo kopalnice, umivalnice in toalete to ni zgolj nesmiselno, temveč celo nemogoče. Prav tako so prepovedali prehajanje med nadstropji, kar študentom onemogoča dostop do skupnih prostorov, kot so pralnice in učilnice. Obiski in prenočevalci ostajajo prepovedani, četudi se lahko kjerkoli drugje brezskrbno družimo. Prav tako uprava še vedno vodi evidenco prisotnosti v domu, kar je bilo v času epidemije mogoče tudi smiselno, danes pa predstavlja grob poseg v našo zasebnost. Evidenco vodijo preko spornih izjav, ki smo jih, kolikor smo hoteli postati v našem domu spet legalni prebivalci, bili prisiljeni podpisati (glej priponko).

Z izjavami jamčimo, da v zadnjih 14 dneh nismo imeli nobenega od simptomov, povezanih z novim koronavirusom, ter da nismo bili v stiku z nikomer, ki jih je morebiti imel. Med simptome sodijo vročina, glavobol, kašelj, boleče žrelo, slabo počutje, nahod, težko dihanje in driska. Gre za relativno generične simptome, s katerimi se mnogi spopadamo redno neodvisno od koronavirusa. Prah je dvignil predvsem simptom »slabega počutja«, ki ostaja nedefiniran. Izjave smo morali podpisati kljub temu, da uradno za virus nikoli nismo bili testirani. Sama sem mnenja, da izjave tako služijo zgolj pravnemu varstvu zavoda, ki mu za morebitne izbruhe ne bo treba odgovarjati. Kakovost bivanja v študentskih domovih pa je verjetno padla najnižje v zgodovini zavoda.

Epidemija nam je pokazala, kako pomembno je imeti varen in topel dom. Pokazala nam je tudi, koliko ljudi takšnega privilegija nima. Izpostavila je vse brezdomne, ki se pred virusom niso mogli skriti. Vse otroke, ki so se v šoli skrivali pred nasiljem doma. Vse tiste, ki si ne morejo privoščiti računalnika in interneta. Vse, ki živijo v premajhnih stanovanjih. Vse, ki preplačujejo stanovanja v Ljubljani, pa niti prebivališča nimajo prijavljenega. Pokazala nam je, kako negotovo in zaskrbljujoče dejansko živimo ter do kolikšne mere smo odvisni od drugih. Vlada pa se je na to odzvala tako, da je deložirala ljudi iz stavb v lasti države in probleme zgolj poglobila.