22Avgust2017

 Facebook ČKZ Switch to EnglishSwitch to Slovenian language

Nahajate se: Domov | Arhiv | Številka 261 – Mesto žensk in Zamolčane zgodovine II

Arhiv številk Časopisa za kritiko znanosti

Številka 261 – Mesto žensk in Zamolčane zgodovine II

Številka 261 – Mesto žensk in Zamolčane zgodovine II

ČKZ Št. 261 – (3/4 2015)

 

Vesna Leskošek (str. 7-9)

Download PDF

Uvodnik: Mesto žensk med kulturno produkcijo in spolno specifičnostjo

 

Vlasta Jalušič (str. 13-22)

Download PDF

Festival Mesto žensk in kontekst devetdesetih: od popotovanja z rdečim jugom do ustanovitve

 

Tekst se osredotoča na politične in družbene razmere, v katerih je nastal festival Mesto žensk oziroma na vpra­šanja, kaj so bile glavne značilnosti postsocialističnega časa 90. let, kakšen je bil takrat odnos do feminizma kot političnega stališča, teorije, načina življenja, kakšna so bila razmerja med državo in civilno družbo ter kako bi lahko v to umestili nastanek festivala. Gradi na osebnem spominu na nekatere zgodbe in dogodke ter na že obstoječem gradivu, objavljenem v knjigi Kako smo hodile v feministično gimnazijo in v nekaterih drugih besedilih. Glavna ugotovitev prispevka je, da je bil festival Mesto žensk začetek nekega novega razvoja, ki ga je mogoče ovrednotiti šele dvajset let pozneje. Ključni dosežek festivala je vnos poudarka umetnosti v feminizem v Sloveniji oziroma vzpostavitev neposrednega dialoga med feminizmom, umetnostjo, kulturo, znanostjo in teorijo ter vsakdanjim in političnim življenjem v postsocialistični Sloveniji in širše, ki je brez primere in ki je pri­pomogel k rojstvu nove generacije mlajših feministk.

Ključne besede: Mesto žensk, postsocializem, feminizem, neenakost, teorija, umetnost

Vlasta Jalušič je politologinja, raziskovalka na Mirovnem inštitutu v Ljubljani in predavateljica na Univerzi na Primorskem. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

Lilijana Stepančič (str. 23-39)

Download PDF

Pionirski časi: Osebni spomini na prvi festival Mesto žensk

 

Mesto žensk je bilo leta 1995 koncepirano kot visokoproračunski tematski mednarodni festival, specializiran na promocijo ženske sodobne umetnosti. Organiziral ga je Urad RS za žensko politiko. Institucionalni državni okvir je strukturno zaznamoval dogodek predvsem z naslonitvijo na kulturo Zahoda, odmikom od lokalne zgodovine socializma in moderiranjem radikalnosti feminizma. Festival je bil izveden kot produkt kulturnih industrij: v kompleksnem sporedu je izpostavil nosilne dogodke, sodobno umetnost je predstavil s populističnimi fraza­mi in nadel si je odmevni slogan »Bodimo histerične!«, ki je destigmatiziral stigmo o histeriji kot o domnevno imanentni lastnosti žensk ter dekonstruiral negativno vlogo mater in žena v takratnem popularnem zdravljenju alkoholikov in nerealiziranih ljudi psihiatra Janeza Ruglja. Poskušal je vzpostaviti vzvode za konstruiranje novih nacionalnih kolektivnih mitov, v katere bi bile vključene ženske, a mu to ni uspelo. Čeprav je takrat vse več žensk vstopilo v umetnost in v njej tudi ostalo, se festival ni mogel nasloniti na lokalno feministično umetniško produkcijo, saj je bila prešibka ali preveč radikalna. V takratnem konservativnem kontekstu nove države, ki je odpirala vprašanja o že pridobljenih ženskih pravicah, in ki ga odlično ponazarja reklamna akcija Vsaka ima svoj faktor, se je pozicioniral kot zagovornik napredne družbene misli. Pri tem je urad odigral izjemno avantgardno družbeno vlogo, saj je verjel v umetnost kot agens družbenih sprememb.

Ključne besede: Mesto žensk, kulturne industrije, feminizem, žensko ustvarjanje, sodobna umetnost

Lilijana Stepančič je po izobrazbi ekonomistka in profesorica sociologije in umetnostne zgodovine. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

Asja Hrvatin (str. 40-47)

Download PDF

Da ne bi postale slike na muzejskih stenah

 

V besedilu skušam razčleniti stičišča med umetnostjo in aktivizmom in se spraševati, kdaj lahko umetniške prakse omogočijo krepitev, širjenje in neulovljivost gibanja in kateri so trenutki, ko postanejo umetniške prakse zgolj orodje za ohranjanje obstoječega stanja v družbi. V prvem primeru pokažem, kako lahko umetnost spodbuja domišljijo, vizualizira politično sporočilo, ga okrepi in na simbolni način prikaže neubesedljivo in celo zmede oblasti do te mere, da se lahko aktivistke izognejo represijam. V drugem primeru analiziram načine, kako obstoječe kulturne institucije izrabljajo kritične prakse za doseganje statusa kritičnih subjektov, kako umetniške prakse ponudijo scenografijo in kostume za ločevanje med legitimnimi in nedovoljenimi oblikami upora. To odpre pot za kriminalizacijo upora, ki se oplaja z razločitvijo med pravo politiko (ki za svoje izraze uporablja obstoječe strukture predstavniške politike) in tisto Drugo, barbarsko, mladoletno, ki se odvija na ulici. Na tem mestu odprem vprašanje dostopa do javnega prostora in političnega delovanja v njem ter pokažem, kako lahko iste strategije in prakse, ki so enkrat preganjane, kadar so podkrepljene s kapitalom ali strukturami moči, dobijo pozitiven predznak. Za analizo primerov uporabim politični kontekst gibanja 15o in obdobje razpršenih protestov (vstaj) v zimi 2012/2013.

Ključne besede: estetizacija upora, kultura kot orodje oblasti, politični performansi, kriminalizacija, umetnost in aktivizem

Asja Hrvatin je končala študij socialnega dela na Fakulteti za socialno delo, v okviru katerega jo je zanimalo področje duševnega zdravja v skupnosti. Deluje kot feministična aktivistka. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

Tea Hvala (str. 51-62)

Download PDF

Začasni prizorišči vztrajnega upanja: Mesto žensk in Rdeče zore

 

Članek primerja ljubljanska festivala, namenjena promociji angažiranih umetnic, aktivistk in raziskovalk: Mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk in Mednarodni feministični in queerovski festival Rdeče zore. Primerja njuno taktiko osvajanja javnih prostorov, opredeljevanje do feminizma in metodo upanja, zaradi katere organizatorke kljub negotovim delovnim pogojem in odklonilnemu odzivu širše javnosti vztrajajo pri svojem delu. Z enakega vidika se bežno posveti tudi festivaloma Lezbična četrt in Deuje babe. Članek izhaja iz izkušenj avtorice, intervjujev z organizatorkami, uvodnikov v festivalske edicije, medijskih objav in antropoloških teorij festivalov. Upošteva teorije, ki tako kot organizatorke Mesta žensk in Rdečih zor v druženju v festivalskem vzdušju prepoznavajo potencial za postopno oblikovanje političnih identitet in dolgoročnejše družbene spre­membe.

Ključne besede: boji za prostor, feminizem, festivali, Mesto žensk, metoda upanja, Rdeče zore

Tea Hvala je kritičarka z magisterijem iz antropologije spolov. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

Katja Kobolt (str. 63-73)

Download PDF

Feminizem, kuriranje in kanon

 

Avtorica v članku obravnava feministične pristope h kanonu in razmišlja o (kanonsko)političnih implikacijah feminističnega kuriranja. Pri tem se ozre na več mednarodnih feminističnih kuratorskih projektov, realiziranih v zadnjem desetletju, in podrobneje obravnava dva mednarodna festivala v Ljubljani – Mesto žensk in Rdeče zore. Z analizo teh dveh primerov in obravnavo širših teoretičnih vprašanj, ki so prisotna v feminističnih kurator­skih praksah, avtorica razmišlja o (kanonsko)politični interpretaciji teh praks in njenih omejitvah. V članku želi pokazati, da so (feministični) kanon in (feministične) kuratorske prakse neločljivo povezane. Kanon je povezan z oblastjo in v nekaterih pogledih tudi z vladanjem. Namesto da bi vnaprej zavrnila koncept kanona, se avtorica raje vpraša, kakšna sta zapuščina feminizma in njen pristop k vprašanju kanona, ter kritično pretresa lastne ku­ratorske prakse in njihov vpliv na kanon.

Ključne besede: feminizem, feministično kuriranje, politika razstavljanja, kanonizacija, festival Mesto žensk, Festival Rdeče zore

Katja Kobolt je feministična kuratorka, producentka in predavateljica iz Ljubljane, ki živi v Münchnu. Poleg akademskega dela je (so)kurirala in organizirala številne kulturne dogodke in razstave v Sloveniji in tujini. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

Katja Praznik (str. 74-89)

Download PDF

Mesto žensk med strukturno podrejenostjo in tranzicijsko utajo razrednih razmerij

 

Prispevek obravnava produkcijske razmere festivala sodobne umetnosti Mesto žensk in njegovo razmerje s kulturno politiko. Z vidika trojne strukturne podrejenosti (ženske, umetnost, kulturna produkcija v nevladnem sektorju) avtorica podrobno osvetli produkcijske razmere festivala, ki jih sooča s podatki o višini javnega finan­ciranja in obsegom programa ter družbenega pomena Mesta žensk. Članek temelji na tezi, da z vidika kulturne politike položaj Mesta žensk ni bistveno drugačen od razmerja med kulturno politiko in kulturno-umetniško produkcijo nevladnega sektorja v kulturi sploh – obvladuje ga podfinanciranost ali, bolje, ekonomska podre­jenost v kulturnem sistemu. Članek ponazori, kako podfinanciranost festivala in neenakopravna obravnava s strani kulturne politike vplivata na to, da se festival producira na račun neplačanega kulturnega dela. Prispevek pojasni, kako se s festivalom Mesto žensk socialna politika za ženske premesti na področje kulturne politike ter pojasni sovpadanje problema neplačanega reproduktivnega gospodinjskega dela in neplačanega kulturnega/umetniškega dela. V zaključku avtorica interpretira produkcijsko realnost Mesta žensk kot učinek razrednega boja v Sloveniji v času tranzicije iz socializma 80. let v (neo)liberalno različico kapitalizma 90. let, katerega re­zultat sta spodletela transformacija hierarhij v kulturnem sistemu in podrejenost umetnostne produkcije nevla­dnega sektorja v kulturi. Ta realnost razrednih razmerij v postsocialistični Sloveniji je utajena na račun estetskih razlikovanj v kulturnem sistemu ter zaradi prevlade identitetnih politik nad razpravo o družbeno-ekonomski podrejenosti žensk.

Ključne besede: kulturna politika, neplačano delo v kulturi/umetnosti, postsocializem, razredna razmerja, nevladni sektor v kulturi, produkcija sodobne umetnosti

Katja Praznik je sociologinja, docentka na Državni univerzi New York (State University of New York) v Buffalu in nekdanja odgovorna urednica revije Maska (2007–2009). Med letoma 2009 in 2011 se je posvečala izbolj­ševanju delovnih razmer samostojnih kulturnih producentov v okviru dela na Društvu Asociacija. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

Maja Šorli (str. 90-99)

Download PDF

Podobe Mesta žensk v slovenskih medijih

 

Mesto žensk je mednarodni festival sodobnih umetnosti, ki si je v svojih dvajsetih izdajah prislužil neverjetno veliko medijsko pozornost. Pričujoča analiza se osredinja na slovenske medije v zgodnjih letih festivala ter pri­kazuje glavne vsebine nasprotovanj festivalu. Glavna teza razprave je, da so osnovni odpori do festivala sorodni odporom do feminističnih gibanj pri nas. Odpori so se manifestirali v trditvah, da je umetnost le dobra in slaba, ne pa tudi moška ali ženska, v očitkih, da takega festivala pri nas ne potrebujemo ter da gre pri festivalu za ge­toizacijo. Mediji uvidijo pomembnost festivala ob razkritju, da ima tretji festival majhno državno finančno pod­poro, a nekaj paradoksnih očitkov festivalu v poznejših letih ostane. Avtorica navede tudi druge primere ocen, a poudarja, da pozitivni odzivi prevladujejo. V zadnjih festivalskih letih se vsebinski očitki ponavljajo v manjši meri, prevladujejo pa nevtralna poročila in napovedi dogodkov.

Ključne besede: Mesto žensk, feminizmi, medijski odzivi, ocene in poročila, sodobna umetnost

Maja Šorli je dramaturginja, raziskovalka na UL AGRFT in samozaposlena v kulturi, avtorica monografije Slo­venska postdramska pomlad in odgovorna urednica revije Amfiteater. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

Andreja Kopač (str. 100-107)

Download PDF

Slovenske umetnice na festivalu Mesto žensk – nekaj skic

 

Namen članka je širša kontekstualizacija slovenskih ženskih avtoric, ki so se na festivalu Mesto žensk predsta­vile njegovi v dvajsetletni zgodovini. Članek skuša zajeti široko linijo slovenskih umetnic skozi vprašanje ženske emancipacije, začrtati nekaj temeljnih postavk ter jih pozneje obravnavati v festivalskem okviru. Cilj članka je artikulirati specifično vrednost avtorskih estetik in funkcijo govorice slovenskih avtoric.

Ključne besede: Festival Mesto žensk, slovenske ženske avtorice, emancipacija, radiacija, performativnost, Marie Curie

Andreja Kopač je publicistka, dramaturginja in doktorska študentka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

Zoja Skušek (str. 111-115)

Download PDF

Pa še o tistih, ki jih ne bo nikoli na festival Mesta žensk

 

Besedilo govori o razmerju med spoloma, ki je porušeno, ko je presežena norma 105 dečkov na 100 deklic. Tak presežek je bil dlje časa značilen za Indijo in Kitajsko, Južno Korejo in Vietnam, zadnje čase se jima pridružujejo kavkaške države, Albanija in nekatere države nekdanje Jugoslavije (Kosovo, severozahodna Makedonija, Črna gora). Drastične spremembe v demografiji ravnotežja med spoloma, ki kličejo po državni intervenciji, so se začele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z vstopom novih tehnologij prenatalne diagnostike, amniocenteze in ultrazvoka v dežele s tadicionalno močnimi patriarhalnimi družinami, v kateri je sin bolj zaželen kakor hči, in nižjo rodnostjo.

Ključne besede: razmerje med spoloma, demografija, prenatalna diagnostika, patriarhalna družina

Zoja Skušek je urednica, prevajalka in publicistka. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

Claude Lévi-Strauss (str. 116-120)

Download PDF

Družbeni problemi: oploditev z zunanjo pomočjo

 

Prevod eseja Clauda Lévi-Straussa obravnava vprašanja, ki jih odpirajo oploditve z zunanjo pomočjo, na katere pravo nima pravih odgovorov. V sodobnih družbah prevladuje ideja, da sorodstvena vez izhaja iz biološke vezi in je nad idejo, ki v sorodstveni vezi vidi družbeno vez. Etnologi niso nepripravljeni na tovrstna vprašanja. Druž­be, ki jih proučujejo, seveda ne poznajo modernih tehnologij oploditve in vitro, odvzema jajčne celice ali zarod­ka, prenosa, vnašanja in zamrznitve. Vendar pa so si zamislile njihove metaforične ekvivalente. In ker verjamejo v njihovo resničnost, so psihološke in pravne posledice enake.

Ključne besede: oploditev z zunanjo pomočjo, sorodstvo, socialne vezi, etnologija

 

Dosje (str. 125)

Download PDF

Kuriranje festivala Mesto žensk med osebnim in političnim

 

»Programske vizije prvega festivala se celo iz današnje perspektive zdijo sveže, urbane in relevantne«

Download PDF

Intervju z Uršulo Cetinski

»Hoteli smo, da je festival platforma dialoga in srečevanj«

Intervju s Koenom Van Daelom

»Festival je prinašal aktualne in pri nas redko videne umetniške žanre in teoretske vsebine«

Intervju s Sabino Potočki

»Talent in kakovost ne zagotavljata odkritja, priznanja ali uspeha«

Intervju z Bettino Knaup

Eksperimentalna umetnost, ki omogoča politično in družbeno imaginacijo

Intervju z Dunjo Kukovec in Katjo Kobolt

»Sodelovanje je odločilno zaznamovalo delovanje festivala«

Intervju z Maro Vujić

 

 

ZAMOLČANE ZGODOVINE II

 

Tatjana Greif (str. 155-157)

Download PDF

Uvodnik: Preteklost – tuja dežela

 

Joan Nestle (str. 159)

Download PDF

Jaz sem

 

Nataša Velikonja (str. 160-171)

Download PDF

»Ona ima dušo ahasvera, seveda modernega«: Življenjska ujetost modernističnih umetnic

 

Tekst naniza nekaj vidikov obdobja s konca 19. stoletja in prvih desetletij 20. stoletja, elementov sistema mo­dernistične umetnosti, še posebej pa literarne zgodovine, ki so kljub konstitutivni vlogi ženskih umetnic te izpu­stili ali kar izločili iz modernističnih konceptualnih okvirjev, tematskih horizontov in vrednotnih presoj, skratka, iz celokupne umetnostnozgodovinske pozornosti. Tako so se modernistične umetnice v svojem času pogosto zatekale v tragične oblike umika in samoodpovedi: v osamo, duševne bolezni in ne nazadnje tudi v samomore. Tekst se še posebej ustavi pri pisateljici Zofki Kveder in pesnici Vidi Jeraj, slovenskima modernistkama, ki sta s svojimi sodobnicami v svetu delili specifične tematike, motive in umetnostne tokove, a tudi frustracije umetni­škega in zasebnega življenja, ki so tudi njiju privedle – tako kot Renee Vivien, Virginio Woolf, Sylvio Beach in mnoge druge – do tragičnega končanja življenja.

Ključne besede: modernizem, samomor, ženske umetnice, Vida Jeraj, Zofka Kveder

Nataša Velikonja je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka in lezbična aktivistka. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

 

Alenka Spacal (str. 172-184)

Download PDF

Lezbično-feministični pogled na sliko Dekleti Elde Piščanec

 

Slikarka in grafičarka Elda Piščanec (1897–1967) je ustvarjala v času, ko so se ženske začele emancipirati tudi v slikarski praksi. Pripadala je prvim generacijam umetnic, ki so po dolgih stoletjih lahko študirale na likovnih aka­demijah ter se slikanja in risanja končno začele učiti po golem modelu, kar je posledično vplivalo tudi na svobo­dno izbiro motivov. Opus Elde Piščanec tako razkriva kar nekaj del, na katerih je avtorica suvereno upodobila gole ženske figure. V pričujočem besedilu se osredotočam na njeno oljno sliko Dekleti, ki jo je naslikala med letoma 1930 in 1935. S feminističnega vidika nameravam opozoriti na spolno razliko v upodabljanju lezbičnih aktov med umetniki in umetnicami tedanjega časa. Slikarka je goli ženski figuri upodobila na neseksističen na­čin v hkratnih vlogah objektov in subjektov pogleda. Ob tem se hkrati zastavlja tudi vprašanje, ali je in kako je sliko, ki je nastala na začetku 20. stoletja, danes mogoče interpretirati v lezbičnem kontekstu.

Ključne besede: Elda Piščanec, akt, žensko telo, lezbištvo, feminizem

Alenka Spacal je doktorica sociologije. Deluje na področju feministične in lezbične vizualne umetnosti. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

Tatjana Greif (str. 185-201)

Download PDF

Slikarka v senci: Vrzeli v zgodovinjenju ženske umetnice

 

Članek se ukvarja z likom slikarke Henrike Šantel, kakršen nastopa v nacionalnem diskurzu umetnostne zgodo­vine in kritike. Poleg minorizacije vloge žensk v slikarstvu konca 19. in zgodnjega 20. stoletja je razvidno tudi pristransko, s patriarhalno spolno ideologijo kontaminirano vrednotenje likovne produkcije ženske umetnice. Z revizijo virov, biografsko kontekstualizacijo umetniške produkcije in vključitvijo feministične teorije umetniških praks skušamo osvetliti zgodovinski prispevek slikarke.

Ključne besede: poklic slikarke, prehod 19./20. stoletje, historični diskurz, spregledovanje, diskriminacija

Tatjana Greif je doktorica arheologije, avtorica, urednica in aktivistka na področju LGTB kulture, politike in človekovih pravic. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

Dragana Stojanović in Vladimir Bjeličić (str. 202-217)

Download PDF

Kartiranje queer identitet in motivov v moderni zgodovini umetnosti v Srbiji in Hrvaški

 

Članek tematizira možnost raziskovanja in kartiranja ženskega slikarskega avtoportreta po ključu queer interpre­tacije s poudarkom na ženski in queer pisavi. Proučevanje ženskega avtoportreta iz te perspektive obravnava tudi nove načine razlage moderne zgodovine umetnosti, konstruiranja/koncipiranja/prebiranja/reflektiranja spolne identitete same umetnice kot ustvarjalke in opazovalke slike. Izvedena je teoretična analiza s primeri avtoportretov in posameznih slikarskih del iz umetniških opusov Nadežde Petrović, Danice Jovanović, Milene Pavlović Barili, Naste Rojc, Bete Vukanović in Natalije Cvetković.

Ključne besede: ženski avtoportret/portret, spolna/seksualna identiteta, queer interpretacija, umetnostna zgodovina

Vladimir Bjeličić, zgodovinar umetnosti in samostojni kustos. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

Dragana Stojanović je doktorica teorije umetnosti in medijev, etnomuzikologinja, teoretičarka študijev spolov in feminističnih študij. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

Janet Flanner (str. 218-224)

Download PDF

Vse je spomin: Alice B. Toklas

 

Esej Janet Flanner (1892–1978), ameriške pisateljice in novinarke, evropske, večinoma pariške dopisnice revi­je New Yorker, z naslovom Vse je spomin: Alice B. Toklas, je bil prvič objavljen 15. decembra 1975 v New Yor­kerju. Esej popisuje življenje Alice B. Toklas po smrti njene vseživljenjske partnerke, pisateljice Gertrude Stein, njene napore in delo pri posthumnih objavah knjig Gertrude Stein, skrb za njeno slovito slikarsko kolekcijo, daje pa nam tudi impresije o sami osebnosti Alice B. Toklas ter ob tem utrinke iz pariških salonskih druženj pred 2. svetovno vojno. Predvsem pa gre za opis dogajanja, ranljivosti in nemoči Alice B. Toklas v primežu zapuščinskih interesov, ki so ne nazadnje dokončno razkosali in razpršili slikarsko zbirko Gertrude Stein, ki je bila »deležna njene čiste in svete strasti, preden je cena postala njeno čudežno merilo«. Esej je prevedla Nataša Velikonja.

Ključne besede: Janet Flanner, Alice B. Toklas, Gertrude Stein, pariški Levi breg, umetniški saloni

 

Nina Dragičević (str.225-233)

Download PDF

Prameni življenja Ethel Smyth: Uvod in prevod odlomka iz avtobiografije Ethel Smyth, Streaks of life

 

V odlomku iz avtobiografije Ethel Smyth Streaks of life avtorica razmišlja o položaju žensk v glasbi. Iz svoje pozicije – ženske skladateljice začetka 20. stoletja v Angliji – govori o terorju in pokroviteljstvu patriarhalne družbe, o medijskih reprezentacijah, predvsem pa o težavah pri umeščanju svojega dela v javni prostor. Kljub temu da je živela romantična prijateljstva z ženskami in o njih v drugih avtobiografskih delih piše, se lezbičnosti ne dotika v kontekstu dela – morda zato, ker govori iz 'varnega' območja klozeta ali pa lezbično identiteto do­jema površinsko oz. kot irelevantno. Zato pa toliko bolj smiselno poudari perspektivo ženske, saj je intenzivno sodelovala v feminističnem gibanju, svoja premišljanja pa umesti v ekonomski in politični kontekst tistega časa, zaznamovanega s 1. svetovno vojno, ki je ženskam (začasno) ponudila delovna mesta – tako v tovarnah kot v orkestrih –, ko so bili moški večinoma na bojiščih. Vojno vzdušje poveže z razmerami v kulturnem življenju, ki v takem obdobju zamira. Na koncu se vrne k razmisleku o ženski in sklene s pozivom k uporu žensk proti tiraniji patriarhata.

Ključne besede: feminizem, skladateljica, ženske v glasbi, medijske reprezentacije, patriarhat

Nina Dragičević je skladateljica, esejistka, pisateljica in aktivistka. (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.)

 

Prenesite celotno številko tukaj:

Prenesi PDF / Download PDF

Zrcalo/Mirror 1

Prenesi PDF / Download PDF (Mirror)

 

 

Zrcalo/Mirror 2

Prenesi PDF / Download PDF (Mirror)

Arhiv

 

Na tej podstrani so dostopne le zadnje številke Časopisa za kritiko znanosti. Za dostop do starejših številk Časopisa vse od leta 1973 naprej, ko je revija začela izhajati, preverite celoten arhiv na naši spletni strani (povezava), ki pa ga trenutno še dopolnjujemo. Arhivski izvodi revije so dostopni tudi prek Digitalne knjižnice Slovenije dLib.si.