20maj2019

 Facebook ČKZ 

ckz

Zadnje novice

 

272. številka ČKZ: Zasebni zavod:Kultura

Izšla je poletna številka Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo z naslovom Zasebni zavod: Kultura (ur. Amelia Kraigher, Nina Kozinc, Danijela Tamše).

 

Številka obravnava nezavidljiv položaj kulturnega sektorja, ki ga danes pogosto imenujemo za »neodvisnega« in ga v veliki meri sestavljajo zasebni neprofitni zavodi. Avtorji v prispevkih obravnavajo razvoj tega polja, sprašujejo se o njegovi vlogi, poudarek dajejo tudi strukturnemu položaju posameznih umetnosti ter producentov, ki se vse težje spopadajo z naraščajočo prekarizacijo in nizkih vrednotenjem svojega dela. Številka ima tudi rubriko Članki, v kateri smo objavili dva individualna znanstvena članka, in rubriko Recenzije s tremi s temo povezanimi recenzijami.

 

 

Iz uvodnika:

Nevladna scena na področju kulture – bodisi likovna, scenska, filmska, založniška, multimedijska itd. – je danes v veliki meri odvisna od državnega in občinskega, tudi evropskega financiranja, njene produkcijske pogoje pa determinira obstoječa kulturna politika. Deluje na območju popolne negotovosti, celo tveganja. V medprostoru programskih/projektnih ciklov je na sporedu program dela v nenormalnih delovnih in (samoplačniških) infrastrukturnih razmerah; absolutna podplačanost; samoizčrpavanje v intenzivnih poskusih realizacije programa, prirejenega razpisnim pogojem; vestno izpolnjevanju čedalje večjega kupa »nesmiselnega« (birokratskega) dela. Tako se predvsem manjše nevladne organizacije na področju kulture, ki pobirajo subvencijske drobtinice, spreminjajo v sweatshope, v katerih »neodvisni« iz dneva v dan, iz leta v leto udejanjajo bedno izkoriščanje samih sebe. Kot da smo priče usklajenemu uprizarjanju varljive ideologije: če marljivo delaš, boš zmeraj uspel in bil nagrajen. Negotovost in z njo konkurenčnost kulminirata v razpisnem času, ko si vsaka nevladna organizacija zase prizadeva pridobiti čim višje subvencije z izkazovanjem svoje referenčnosti, učinkov minulega dela, distribucije na trgu, napovedovanja še večjega obsega dela, pomena, učinkovitosti, dosega, in ko se povezovanje in sodelovanje z drugimi nevladnimi organizacijami išče zgolj zaradi konformnega/oportunističnega izpolnjevanja razpisnih zahtev. Razpisni čas je vedno znova tudi točka potencialnega soočenja z možnostjo nepreživetja, ki ni omejeno samo na ekonomsko preživetje, temveč za marsikoga tudi na mentalno in eksistencialno. Večletno, celo večdesetletno delo producentov in producentk na področju kulture je lahko z neuspehom na razpisu obsojeno na strm upad dejavnosti in produkcije, v skrajnem primeru celo na propad; po drugi strani pa je na novo nastalim nevladnim organizacijam in pobudam dostop do subvencij tako rekoč onemogočen.