S prihodom modernosti je delo vse bolj pojmovano kot apropriativna aktivnost par excellence, zaradi česar vstopi v simbiotično razmerje s pojmom lastnine. Po eni strani tako upravičuje pridobitev in ohranitev pravne lastnine, po drugi strani pa tvori psihološko lastnino, v Heglovi terminologiji razumljeno kot produkt povnanjenja subjektov dela. Pričujoči članek s podrobno obravnavo Gorzove kritike aplikacije pojma povnanjenja na sodobne delovne prakse preuči, kaj se s to drugo vrsto apropriacije dela zgodi v moderni družbi menjave. Pokažemo lahko, da visoko razvita delitev družbenega dela, osnovana na menjavi blaga, inhibira možnost »polnega« povnanjenja delovnih subjektov, saj privede do situacije, v kateri se ti ne morejo psihološko polastiti (posrednih) rezultatov lastnega početja. Sodobni blagovni proizvajalec se namreč nenehno srečuje z ideelno izgubo svojih upredmetenj ter se zato bolj kot v dejanskih objektih svojega dela povnanja v prisvojeni lastnini kot »produktu« svojega dela v abstraktnem smislu.
