Novo številko Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo smo zasnovali v kontekstu izjemne planetarne mobilizacije mladih za podnebno pravičnost. Šolske stavke, ki jih je navdihnila Greta Thunberg, so zavedanje o resnosti podnebne krize prenesle iz ozkih okoljevarstvenih in znanstvenih krogov ter iz globalnega pregrevanja naredile prvovrstno globalno politično temo. Gibanje se je dobro zakoreninilo tudi v Sloveniji, kjer je veter mobilizacije mladih za podnebno pravičnost končno razpihal postano politično ozračje, ki ga je proizvedla agresivna desničarska reakcija na globalne emancipatorne boje, ki so se pojavili po izbruhu finančne krize leta 2008 ter se manifestirali v arabskih pomladih in globalnem gibanju okupacij trgov v letih 2012 in 2013 ter v poletju migracij leta 2015. Eno od izhodiščnih vprašanj, ki smo si jih zastavili ob snovanju tematske številke, se je dotikalo potenciala novih ekoloških gibanj, da sprožijo procese politične rekompozicije globalnih družbenih gibanj ter uglasijo tradicije emancipatornih in osvobodilnih gibanj z mobilizacijo proti uničenju same zmožnosti Zemlje, da podpira življenje. V planetarni mobilizaciji za odločno ukrepanje proti podnebnim spremembam smo tako videli obet nastanka nove paradigme sobivanja ter ekonomskega, družbenega in političnega organiziranja.
Avtorica v prevodnem prispevku predstavi osrednja izhodišča in predpostavke ekofeminizma ter ga postavlja v razmerje do drugih usmeritev v socialni ekologiji. Poudarek je predvsem na razliki v vrednotenju pripoznanega, produktivističnega dela na eni ter nepripoznanega, metaindustrijskega dela žensk, kmetov, staroselk in podobnih skupin na drugi strani. Avtorica pokaže, kakšen ekosistemski in utelešeni dolg ustvarjata ti paradigmi, in poziva k usmeritvi v regenerativno, reproduktivno ekonomijo, ki je tudi v središču ekofeministične misli.
V članku – v nasprotju s pogostim prepričanjem – Karla Marxa predstavimo kot lucidnega okoljskega misleca. V prvem delu prvotno akumulacijo opredelimo kot proces nasilne ločitve večine populacije od naravnih pogojev lastne eksistence in proizvodnje. Slednjih tako posamezniki ne dojemajo več kot lastno neorgansko telo. S tem povezan je tudi nastanek nepopravljive razpoke znotraj metabolizma med družbo in naravo, ki je rezultat protislovja med kapitalističnimi in naravnimi zakoni. V drugem delu razložimo Marxovo oznako narave kot brezplačnega darila kapitalu – narava neposredno vpliva le na proizvodnjo uporabne vrednosti, ne pa na proizvodnjo vrednosti. Na slednjo ima kljub temu mnogoter in velik posredni vpliv – narava opravlja funkcije, za katere kapitalu ni treba plačati nič, je materialni substrat vrednosti, služi za dodatno absorpcijo presežnega dela, povečuje produktivnost dela, ne da bi povečala vrednost proizvedenega tržnega blaga in podobno. V tretjem delu se posvetimo ključni vlogi denarja pri abstrakciji od naravnih in družbenih dimenzij uporabne vrednosti ter posledični absolutni zamenljivosti in kupljivosti narave. S tem so povezani kapitalski procesi fragmentacije in homogenizacije narave in dela oziroma, širše, njuna realna in formalna subsumpcija pod kapital. V zadnjem delu opišemo osnovno nasprotje med kapitalsko zahtevo po neskončni rasti in končnostjo planeta ter iz tega izhajajoč in potekajoč okoljski zlom. Kot opombo omenimo še uvide v prihodnje upravljanje in sobivanje človeka z naravo.
Avtorica se v članku ukvarja z zgodovinsko in epistemološko umestitvijo razprave »novi zeleni dogovor proti odrasti«. Za izhodišče vzame razpravo Roberta Pollina De-growth VS A Green New Deal, ki je bila objavljena leta 2018, in jo predstavi skupaj z nizom (neposrednih) odgovorov »odrastnikov«, ki so sledili predvsem leta 2019. Pri predstavitvi razprave se najprej osredotoči na vprašanje »zelene rasti« oziroma na (ne)možnost absolutne razdvojitve rasti BDP od snovnega pretoka in ogljikovih emisij, o kateri se je razprava »novi zeleni dogovor proti odrasti« najbolj zgostila. Nato aktualno razpravo poveže z razlikami med (neoklasično) okoljsko ekonomiko, ekološko ekonomiko in bioekonomiko, ki izhajajo iz zgodovine ekonomske vede, da prikaže bistveno paradigmatsko razlikovanje med novim zelenim dogovorom in odrastjo. Na podlagi slednjega na koncu članka nakaže nekaj epistemoloških vprašanj, ki so v Pollinovi razpravi ostala netematizirana ter so pomembna za razumevanje razlik med novim zelenim dogovorom in odrastjo. Članek vsebuje dodatek, v katerem sta skicirana okoljski management in njegov vpliv na okoljsko mišljenje v ekonomski vedi, kar avtorica v skladu s paradigmo kritičnega managementa problematizira.
Od objave poročila Meje rasti, v katerem je skupina raziskovalcev prišla do pretresljive ugotovitve, da bo v primeru nespremenjenih trendov gospodarske rasti prišlo do nenadzorovanega upada svetovnega prebivalstva in proizvodnih zmogljivosti, mineva pol stoletja. Vendar namesto da bi začeli z odločnim udejanjanjem trajnostne ekološke in ekonomske stabilnosti, varuhi neoliberalnega režima še vedno snujejo strategije o zeleni, vključujoči in trajnostni rasti. Zadnja v nizu je Evropski zeleni dogovor, s katerim je Evropska komisija prezrla vsa opozorila okoljskih nevladnih organizacij in medvladnih forumov, da empirični podatki in dokazi ne podpirajo mantre o ločitvi gospodarske rasti od naraščanja količine toplogrednih plinov in rabe virov. V iskanju odgovora na vprašanji, zakaj se politični establišment še vedno oklepa rasti kot ultimativnega cilja gospodarskih politik in zakaj je obsedenost sodobne družbe z materialno rastjo tako globoko zakoreninjena, prispevek kritično prevprašuje temeljne premise neoklasične ekonomske teorije. V nadaljevanju z zgodovinsko analizo poskuša razumeti zgodovinske izvore, ki so omogočili vznik kapitalizma, ki se lahko ohranja le z rastjo kapitala in ki se lahko kot razredni sistem, temelječ na izkoriščanju človeškega dela in prisvojitvi okolja neslutenih razsežnosti, reproducira le s prikrivanjem virov te rasti. V sklepnem delu s pomočjo feminističnega koncepta »zgodovine odsotne(ga)« poskuša zaznati, kaj je v kritičnem času prehoda iz fevdalizma v kapitalizem v poznem srednjem veku umanjkalo, kar bi lahko tok zahodne zgodovine preusmerilo v oblikovanje pravičnejše družbe in produkcijskega sistema.
Zeleni (novi) dogovori in politična strategija: od demokratičnega socializma do greenwashinga
(
Različne oblike Green New Deal so povsod po svetu v zadnjem času postale politično najvidnejši poizkus premoščanja razkoraka med resnostjo in nujnostjo okoljske krize ter nezadostnostjo trenutnih (in predvidenih) ukrepov za spopad s to krizo. Ne glede na različno konkretno vsebino ukrepov gre pri GND načeloma za paket politik, namenjenih preoblikovanju ekonomskega sistema s ciljem sočasnega spopadanja z dvojno krizo klimatskih sprememb in družbene neenakosti. Ta članek obravnava štiri predloge GND, ki so politično najrelevantnejši za podnebno gibanje v Sloveniji: dve različici GND iz ZDA, ki sta izhodišče večine aktivističnih in akademskih razprav, Evropski zeleni dogovor, ki ga je predlagala Evropska komisija, in, kot njegovo protiutež, Načrt za evropski pravični prehod, ki ga je pripravilo gibanje Diem25. Analiziral bom bolj ali manj eksplicitne politične strategije, to je analize političnega momenta, na katerih temeljijo predlogi in razumevanje političnih ovir, ki stojijo na poti uresničevanja posameznih ukrepov. To bom storil na podlagi predlogov in razprav, ki so jih sprožili, ter odgovoril na naslednja vprašanja: Kako različni GND definirajo problem, ki ga rešujejo? Kdo ali kaj je odgovoren za podnebno krizo? Kakšni sta časovnica in ambicioznost? Kdo so akterji uresničitve GND? In ne nazadnje, kakšen je odnos posameznih predlogov do kapitalizma?
Soočeni z okoljsko in ekološko krizo ter širšo krizo bivanja se vsakodnevno srečujemo z vprašanji delovanja in mišljenja za spremembo, preloma z obstoječim stanjem. Pri tem navadno izhajamo iz predpostavk o kompleksni prepletenosti narave, človeka in družbe, pri čemer pa v splošnem teh samoumevnosti ne preizprašamo. Z mislijo, usmerjeno v prakso, pozabljamo na konceptualni okvir, ki naturaliziran vztraja v splošnem mišljenju. Manko teoretske refleksije se kaže v fragmentiranem delovanju, tako na ravni okoljskih bojev kot tudi v sferi, ki skuša v te boje vnesti konceptualne premisleke z namenom refleksije njihovega in lastnega delovanja. V luči teh izhodišč avtorja v premisleke vstopita z vprašanji časa, ki mu rečemo sedaj, ter specifičnega potenciala te dobe, kjer ponovna iznajdba subjekta predpostavlja njegovo transformativno dimenzijo. V drugem delu preideta na vprašanje splošnega mišljenja ter spremembo političnega v postpolitično. V navezavi na konceptualno uokvirjanje in razumevanje človeka se pokaže, da v okoljski boj vstopamo z mišljenjem, ki ohranja izvzetje tako subjekta, ki bo transformiral obstoječa razmerja, kot tudi prostora političnega, v katerem bo ta sprememba artikulirana.
Namen besedila je poskus razrešitve temeljnih dilem, ki se postavljajo ob (raz)reševanju okoljske krize. Ta kriza je protislovna že v fazi soočanja z njo, saj je nereflektirana in ujeta v diskurz alarmantnosti, kar onemogoča radikalno predrugačenje. Spinozistično misel bomo spojili z novejšimi ekološkimi vprašanji in teorijami. Zanima nas, kako razviti konceptualni aparat, ki omogoča misliti globlje in širše – ne antropocentrično –, hkrati pa se izogniti diskurzu vdaje v usodo in nezmožnosti človeka kot vrste vplivati na biosfero. Imanentno ontološko podstat bomo mislili politično in skozi prakso. To bomo razvijali na konceptu nenaravnega samodestruktivizma – to je linija, s katero bomo poizkušali misliti ekologijo brez transcendentne morale in nevarnosti padca v ekofašistični diskurz urgence ter prenosa suverenosti na stroko, institucije in oblast. Ključen bo prenos iz esencialnosti v kritiko odnosov, ki so toksični in destruktivni. Na podoben način, kot poteka dekolonizacija znanja, poteka deantropocentrizacija v mišljenju. Podobno kot je potekala afirmacija sužnjev, poteka afirmacija okolja in narave. Podoben namen ima tudi ta članek.
V 21. stoletju se soočamo z vse večjo grožnjo, da svet zaradi neprimernega ekološkega ravnanja ne bo več naseljiv, hkrati pa smo soočeni s »perverzijo političnega«, kar posledično privede do uničevanja tako družbenega kot tudi naravnega sveta. Aktualna okoljska problematika nas vse bolj usmerja k temu, da iščemo konkretne alternative, ki bodo nadomestile obstoječe politike, ki vplivajo na področje naravnega in družbenega sveta ter vse bolj posegajo tudi na raven individualnega. Ta poseg v sfero sebstva imenujemo psihopolitika, ki pomeni disciplinarno oblast neoliberalnega kapitalizma. Subjekt postane depolitiziran, odtujen, odmaknjen od procesa odločanja in soustvarjanja skupnega sveta, v katerega je umeščen. Njegova naloga je, da si ponovno prisvoji pojavni prostor, glas, hkrati pa mora poskrbeti, da imajo tudi drugi akterji možnost sooblikovati svet, v katerem skupaj prebivajo. Staroselski način bivanja in odnos staroselcev do sveta sta lahko dva izmed temeljev, ki nam lahko pomagajo pri razumevanju izvora okoljske problematike, hkrati pa lahko njihova drža ponudi eno izmed možnosti alternativnih preobratov v boljšo, okolju, družbi in posamezniku prijazno družbo, ki ne temelji na preseganju planetarnih zmožnosti.
Prispevek obravnava konceptualno ozadje antropogene dimenzije podnebnih sprememb in njihov vpliv na obstoječo družbeno-ekonomsko ranljivost prebivalstva ter mobilnost. Učinki podnebnih sprememb v sodobnosti bodo bistveno vplivali na jedra družb, njihove temeljne vrednote, način življenja in upravljanje. Posledice teh učinkov bodo med drugim omejena zmožnost prilagajanja in zmanjšana odpornost prebivalstva na okoljske/podnebne spremembe ter večja podnebna ranljivost. Eden od odgovorov na spremembo življenjskih razmer je lahko tudi migracija. Prispevek tako skuša osvetliti ozadje razumevanja globalnih procesov odzivov na učinke podnebnih sprememb ter na obstoječe stanje neenakosti v procesih prevzemanja podnebnih bremen. V odnosu okolje-podnebje-migracije kritično pretresa uveljavljeno uporabo terminologije in pojmov, kot je »podnebni begunci«, ter osvetljuje ozadje vprašanja podnebnih migracij v mednarodnih sporazumih ter okoljskih in migracijskih politikah. Migracije kot odgovor oziroma posledica učinkov podnebnih sprememb se tako izražajo v obliki večplastnega fenomena in jasno pričajo o načinih prilagajanja prebivalstva na nove okoljske, družbene, ekonomske in politične razmere. V sklepnem delu se prispevek osredotoča na vprašanje migracij na področju učinkovitih in pravičnih ukrepov, tako v luči prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju kot tudi povišane stopnje podnebne, družbene in ekonomske ranljivosti.
V članku obravnavam vpliv podnebnih nihanj na rimsko državo: od toplega obdobja v času njene rasti in razvoja do velikih podnebnih nihanj, do katerih je prišlo v času njenih prvih kriz in ki so prispevala k propadu zahodnega dela države. Podnebna nihanja so pripomogla k dejavnikom, ki so privedli do propada Zahodnega rimskega cesarstva, in sovpadla z notranjimi dejavniki, ki so bili posledica protislovij rimskega sistema. Konec rimskega toplega obdobja so spremljale selitve in državljanjske vojne, ki so jih podnebna nihanja še poslabšala, saj so vodila do lakote in epidemij. Podnebne spremembe so bile v manjši meri posledica človeških dejanj. Omembe vreden dejavnik je bila intenzivna deforestacija kot posledica ladjedelništva, naraščajočega števila in velikosti mest ter obrtnih dejavnosti industrijskega obsega. Glavna gonila so bile spremembe v sončevi aktivnosti, vulkanizem in oceansko-atmosferska gibanja, predvsem severnoatlantska oscilacija ter El Niño – južna oscilacija.
Avtor v prevodnem prispevku predstavi osnovne ideje in koncepte ruskega misleca Aleksandra Vasiljeviča Čajanova, ki še danes velja za pomembno referenco na področju kmečkih študij in gibanj po vsem svetu. Čajanov se je v svojih delih ukvarjal s položajem kmetstva v kapitalistično organizirani ekonomiji ter z njegovim potencialom za družbeno in politično transformacijo. Avtor besedila razmišlja o uporabnosti in možnostih prevajanja dognanj in konceptov Čajanova v današnji čas.
Ženske so reko varovale podnevi, moški ponoči: okoljska pravičnost na področju hidroenergije
(
»Okolju prijazna hidroenergija« v številnih delih sveta ni del rešitve, temveč del problema okoljskega opustošenja, ki krepi družbene neenakosti, saj naravno okolje ni ločeno od socialnih kontekstov in ga moramo intersekcijsko razumeti v prepletenosti z razrednimi razlikami, spolnimi neenakostmi, etničnimi mejami, starostjo, hendikepom in drugimi človeškimi posebnostmi, ki generirajo družbene neenakosti. Ženske so po vsem svetu vključene v gibanja za okoljsko pravičnost in se borijo proti korporativnemu izkoriščanju, ki ima uničujoče učinke na lokalne ekosisteme in lokalno prebivalstvo. Tega se vse bolj zavedajo tudi ljudje, živeči na področjih, kjer mreže lokalnih in globalnih investitorjev načrtujejo gradnje hidroelektrarn, jezove ter vsakovrstne regulacije rek. Eden odmevnejših okoljskih protestov v regiji Jugovzhodne Evrope prihaja iz Bosne in Hercegovine; »pogumne ženske Kruščice« so uspešno zaustavile interese lokalnih in mednarodnih investitorjev in korporacij za gradnjo hidroelektrarn v lokalnem okolju. Refleksija pomembne vloge žensk v okoljskih protestih v Sloveniji in drugod po svetu obenem razkriva, da okoljski aktivizem ni brez ostalin patriarhalnih neenakosti in podrejanja ter ukalupljanja žensk v že znane patriarhalne šablone.
Prispevek na dveh primerih – na primeru boja proti novim hidroelektrarnam na rekah Muri in Savi ter boja proti sežiganju odpadkov v z azbestom zaznamovanem Anhovem – osvetljuje konkreten okoljski boj pri nas. Odprta primera potrjujeta, da je varovanje narave in okolja primarno domena nevladnih organizacij. V prispevku nanizam več metod, ki se jih pri poskusih novih nepovratnih in trajnih posegov v naravo poslužuje kapital – zasebni in državni –, in to ob sodelovanju državnih institucij, ki varstvo okolja in narave po diktatu vladajoče politike vse bolj razumejo in obravnavajo kot administrativno oviro, ne pa ustavno varovano kategorijo.
»In tako me je življenje neslo na reke, čeprav sem si vedno želela biti le kmetica.« Intervju z Andrejo Slameršek
(
Andreja Slameršek je eno najpomembnejših imen aktualnih okoljskih bojev v Sloveniji. S svojimi izkušnjami in znanjem se že vrsto let uspešno zoperstavlja uničevanju vodotokov in naravnih habitatov, ki jih ti ustvarjajo. V intervjuju smo se pogovarjali o okoljsko degradiranem okolju, iz katerega izhaja, o pomembnosti lokalnega delovanja, o njenih delovnih izkušnjah v institucijah, o vlogi, ki jo pri degradaciji okolja igra sprega med kapitalom in politiko, ter o pomembnosti pravnega boja.
Rok Rozman je eden vidnejših predstavnikov nove generacije okoljskih aktivistov. Njegovo delovanje zaznamuje močna usidranost v lokalno okolje, ki pa sega onkraj domačega kraja in se tako kot reke, na katerih deluje, preliva čez meje Balkana. V intervjuju smo se pogovarjali o njegovi formaciji, povezavi z naravo, športni karieri in direktnih akcijah za ohranitev prostotekočih rek, zaupal pa nam je tudi nekaj zanimivosti o ptičih in ribah.
Prispevek ima dva namena. Prvi namen je predstaviti temeljna mednarodnopravna načela, ki urejajo uporabo čezmejnih vodonosnikov, saj je zavedanje o pomembnosti vodonosnikov v splošni javnosti na izrazito prenizki ravni. Ta načela so mutatis mutandis odsev načel o neplovni uporabi mednarodnih vodotokov. Drugi namen pa je na problematičnem primeru uporabe voda Evfrata in Tigrisa nakazati nekatere pristope, s pomočjo katerih je mogoče (poskusiti) zagotavljati spoštovanje načel in pravil o uporabi čezmejnih vodonosnikov in mednarodnih vodotokov. Ti pristopi praktične problematike ne obravnavajo samo z vidika mednarodnega prava uporabe vodonosnikov ali vodotokov, temveč jo umestijo v sistem mednarodnega prava – celoten splet načel in pravil v mednarodnih pogodbah in običajnem mednarodnem pravu. Stališče prispevka je, da je za zagotavljanje spoštovanja načel o uporabi čezmejnih in mednarodnih vodonosnikov nujno potrebno sodelovanje med državami. To sodelovanje je samo po sebi obveznost držav po mednarodnem običajnem pravu. Kjer sodelovanja ni, lahko države in celo posamezniki ter nevladne organizacije izkoristijo mehanizme, ki obstajajo na primer v mednarodnih okoljskih pogodbah in mednarodnem pravu človekovih pravic. Še posebej v povezavi s slednjim prispevek predstavi razvoj prakse Medameriškega sodišča za človekove pravice, ki bi lahko imela pomembne posledice tudi v evropskem prostoru, če jo prevzame Evropsko sodišče za človekove pravice.
Članek je razdeljen na tri dele. V prvem podnebno pravičnost definiramo kot protisistemski boj za dostojno življenje na ekološko pestrem in ohranjenem planetu za vse. To pomeni gradnjo širokega, vključujočega in solidarnega gibanja – stranke, ki se zaveda prepletenosti podnebne krize z drugimi problemi sodobnega sveta ter njihovega skupnega izvora v obstoječem sistemu. V drugem delu v želji po boljšem razumevanju zgornje definicije predstavimo kapitalizem kot inherentno okolju destruktiven sistem ter štiri osnovne podnebne neenakosti – pri povzročanju podnebne krize, pri posledicah podnebnih sprememb in zmožnostih spopadanja z njimi, pri nošenju stroškov in koristi prehoda v nizkoogljično družbo ter pri obravnavanju narave. Te štiri neenakosti še dodatno razčlenimo glede na globalno in državno raven ter glede na spol. Nato jih apliciramo na Slovenijo. V tretjem delu na podlagi povedanega poudarimo, da je boj za podnebno pravičnost internacionalni, antisistemski, antikolonialni, delavski, feministični, migrantski, antispecistični in naravovarstveni. In obratno, ti boji so podnebni boji. Odpira se tudi vprašanje odnosa do države. Kljub jasnim omejitvam meščanske države zaradi urgentnosti podnebnega zloma vidimo smiselno pot naprej v gibanju – stranki, kjer je stranka zgolj podaljšana roka gibanja v parlamentu. V nadaljevanju povedano konkretiziramo. Razmeroma kakovosten in oprijemljiv korak ponazarjajo zahteve gibanja Mladi za podnebno pravičnost in njihovo povezovanje z raznolikimi akterji v času septembrskega protesta 2019. Protesti pa niso dovolj – gibanje mora solidarnostno podpirati boje drugih organizacij ter počasi, a vztrajno graditi »vzporedno«, solidarnostno, delavcu in naravi prijazno ekonomijo. Ob tem je za razvoj in obstoj gibanja ključno praktično in teoretsko izobraževanje članov. Za konec kot možen (dodaten) boj za udejanjanje podnebne pravičnosti v praksi predstavimo skupnostne elektrarne na obnovljive vire energije.
V preteklih dneh smo lahko zasledili številna pisma podpore in druge načine izražanja solidarnosti s stavkajočimi avtobusarji in avtobusarkami skupine Arriva. Izrazi podpore so prihajali s strani različnih sindikatov in drugih progresivnih, delavsko usmerjenih skupin. Podpore okoljevarstvenikov ni bilo mogoče zaslediti. Kljub našim prizadevanjem se to ni zgodilo. Nismo razočarani, skupnega odziva objektivno gledano niti nismo pričakovali. Manko podpore okoljevarstvenikov razumemo kot rezultat preteklega, bolj ali manj sovražnega in nasprotujočega delovanja delavskih in okoljskih organizacij. Za rešitev teh težav in vzpostavitev prijateljskega sodelovanja med delavskimi in okoljskimi organizacijami bomo morali postoriti še marsikaj. Z namenom prispevati k temu projektu bomo v nadaljevanju predstavili en splošni, tri kratkoročne in en dolgoročni argument, zaradi katerih bi morale vse progresivne okoljevarstvene organizacije izraziti solidarnost in podporo stavkajočim delavcem in delavkam skupine Arriva. Stavka ima mnogo več opraviti z okoljskim vprašanjem, kot se na prvi pogled zdi.
Pismo Sindikatu poklicnega gasilstva Slovenije in povabilo na protest Skupaj za podnebno pravičnost
(
Okoljska katastrofa in njen vpliv na gasilstvo
Okoljska kriza se danes širom sveta kaže v najrazličnejših oblikah – segrevanje ozračja, skrajni vremenski pojavi, otoki plastike sredi oceanov, izumiranje živalskih vrst, vedno večji in pogostejši gozdni požari itd. Že vsaj trideset let znanost stoji za trditvijo, da je velik del podnebnih sprememb antropogen, torej rezultat človeških dejavnikov. A ne glede na to smo ravno v zadnjih tridesetih letih v zrak spustili več emisij ogljikovega dioksida kot v prejšnjih dvesto letih, ob tem pa pridelali največ plastike, izsekali največje površine gozdov, ogromno živih bitij pa pripeljali na rob (če ne že čez rob) izumrtja.
V času izrednih razmer zaradi koronavirusa smo pri Mladih za podnebno pravičnost spontano in iz prepoznavanja potrebe po novih vsebinah organizirali serijo desetih pogovorov z več kot dvajsetimi aktivisti, strokovnjaki in praktiki iz Slovenije in tujine. Spodaj navajamo seznam s kratkim opisom in literaturo, na katero se lahko bralstvo obrne. Želimo si, da bi kompendij služil kot pripomoček za skupinsko samoizobraževanje na področjih, ki so v Sloveniji izjemno zapostavljena, v zametkih ali še neobstoječa.
Ob posledicah za zdravje in življenje ljudi ter vplivu orožja na živi planet bi si lahko mislili, da se v času vojne ni pomembno ukvarjati z ekologijo. Toda borke in borci za svobodo Avtonomne uprave severovzhodne Sirije dokazujejo, da je ekološki odziv v vojni veliko pomembnejši, kot se sprva zdi. Potopimo se v tretji steber rožavske revolucije in raziščimo, kako je povezan z bojem za svobodo.
Običajno razumevanje ekologije, kot nam jo podaja kapitalistična modernost z reklamami, vladnimi oglaševalskimi kampanjami in liberalno kulturo, je skrb za okolje na individualen, neposreden način, na primer z ugašanjem luči pred spanjem ali metanjem smeti v koš, da jih pozneje (morda) reciklirajo.
Sunce se još nije bilo uspjelo uspeti preko horizonta, dok je bus u kojem sam se vozio ispustio hidraulični zvuk kočnica u malenom selu Villa Ojo de Agua, na jugu argentinske provincije Santiago del Estero. Nisu prošle više
od dvije minute (koliko je i trajalo iskrcavanje jedne osobe iz autobusa) i već sam se sa svojim turističkim bekpekom osvrtao na majušnoj stanici, ne bih li pronašao nekoga za priupitati, na svom krnjem španjolskom, kako stići do UNICAM-a, jednog od punktova seljačkog društvenog pokreta MOCASE, nastalog prije trideset godina.
Transdisciplinarna preiskava bioremediacijskih praks pri reševanju problema kontaminiranih območij v Sloveniji
(
V slovenskem prostoru ob omembi gliv in gob najprej pomislimo na hrano. Vsekakor je hrana eden od načinov uporabe gliv, vendar pa nam ti organizmi ponujajo tudi številne možnosti rabe v zdravstvu (preventiva in kurativa), kmetijstvu (pridobivanje insekticidov in gnojil), pri protipoplavnih ukrepih (absorpcijska polja), dekontaminaciji onesnaženih voda in zemljin, predelavi in razgradnji različnih odpadkov in izdelavi trajnostnih materialov, če naštejemo zgolj nekaj izmed njih. Imajo tudi pomembno vlogo pri vzdrževanju ekosistemov (kroženje snovi s pomočjo razgradnje kompleksnih molekul, povečevanje rasti kopenskih rastlin z mikorizo) in s tem povezano vlogo pri uravnavanju podnebja.
Avtor predstavi izhodišča in delovanje lokalne pobude Zero Waste Žalec, ki je v omenjenem mestu nastala leta 2018. Majhen kolektiv, ki ga vodi zasledovanje Bookchinove ideje proste narave, deluje predvsem na ravni ozaveščanja in dajanja zgleda skozi primere dobre prakse. Ključna dimenzija njegovega delovanja je ugnezdenost v prostor ter razumevanje potreb in želja lokalnega prebivalstva.
Odpiralci Pandorine skrinjice ali poskus pisanja zgodovine okoljskih gibanj v Sloveniji
(
Avtor prispevka skozi osebno pripoved piše zgodovino dela okoljskih gibanj v zadnjem desetletju Jugoslavije. V 80. letih so se pojavile predvsem mladinske pobude, ki so nasprotovale industrializaciji, opozarjale na onesnaženje ter odprle vprašanje proizvodnje in preskrbe z električno energijo, s posebnim poudarkom na jedrski energiji. Okoljska gibanja so igrala pomembno vlogo tudi v procesih demokratizacije in pri razvoju politične kulture.
Pandemija koronavirusa je vzela že številna življenja in negotovo ostaja, kako se bo razvijala v prihodnosti. Medtem ko se delavci in delavke v zdravstvu in temeljni družbeni preskrbi v prvih vrstah borijo proti širjenju virusa, skrbijo za bolne in zagotavljajo, da najnujnejše dejavnosti tečejo naprej, se je velik del gospodarstva ustavil. Mnoge zaradi trenutnega stanja prevevajo tesnoba, bolečina ter skrb za najbližje in skupnosti, del katerih smo, je pa to tudi čas, da skupaj ponovno osmislimo in sooblikujemo našo skupno prihodnost na planetu.
Članek obravnava niz dogodkov v obdobju globalne ekonomske recesije (2007– 2014) ter analizira vlogo družbenih omrežij in obstoječe tehnologije pri novi estetizaciji vznikov družbenih teles upora. Poslužuje se historične analize in skuša pokazati na neizbežno ponavljanje situacije svetovnozgodovinskih dejstev, sklicujoč se na Marxovo znano frazo, da se ponavljajo dvakrat, »prvič kot tragedija, drugič kot farsa«. Primerja prehod od predkrizne h krizni estetiki delovne organiziranosti predvojne weimarske in sodobne ordoliberalne Nemčije in širše, hkrati ob pogojih dane družbene tehnologije. Pri tem vleče vzporednice z Benjaminovo rabo pojma degeneracije [Entartung] pri njegovi kritični analizi umetniških in političnih praks. V drugem delu članka nas zanima, kako je na krilih kulturne industrije in množičnih medijev, prosto po Rancièru, »postdemokracija izbrisala pravo politiko«. Ni pa ji uspelo predvideti kolektivne moči vzpenjajoče se tehnologije družbenih omrežij, ki je odigrala ključno vlogo tako pri vzniku družbenih teles upora proti vsesplošnemu reševanju finančnega kapitalizma in elit kot tudi pri izvolitvi predsednika ZDA Donalda J. Trumpa. Članek se s sklepom vrača v svoje izhodišče, ko ugotavlja, da je prva (leva) raba družbenih omrežij spodletela pri poskusu radikalne spremembe, a je zato druga (desna) in ponovljena raba taiste tehnologije požela želene učinke za svoje partikularne cilje.