V času, ko gre revija v tisk, se zdi številka o pandemiji skorajda odvečna, saj se katastrofe, nekatere še mnogo bolj uničujoče, vrstijo ena za drugo. A katastrofa je stanje, ne dogodek. Posledice pandemičnih izbruhov virusov, vojn, požarov, suš in vseh drugih manifestacij podnebnega zloma živimo iz dneva v dan. Čas »nove normalnosti« je tu in več kot očitno je, da razen malih in v širši sliki (samo)upropaščanja človeštva in planeta nepomembnih volilnih zmag vrnitve v prejšnja stanja ne moremo doseči. Globalni trendi omejevanja gibanja, nadzorovanja in onemogočanja političnega s strokovnimi argumenti močno spominjajo na mračno obdobje po 11. septembru 2001 (ki se prav tako še ni končalo), le da so tokrat v ospredju zdravstveni in ne varnostni razlogi, oba reza pa poleg globalnosti močno povezuje tudi vznikanje alternativnih razlag dogodkov.
Množična uporaba digitalnih in informacijskih tehnologij v vsakdanjem življenju in v kulturni produkciji je s pojavom pandemije covid-19 dosegla nov razmah in nadalje spodbudila občutne spremembe bivanjskih in komunikacijskih navad v sodobni medijski ekologiji. Besedilo preučuje učinke interakcije z digitalnimi mediji na ravni doživljanja umetnosti v zaznavnem in kognitivnem smislu. Osvetljuje analize interakcije z mediji na področju nevroznanosti, eksperimentalne estetike in kognitivne znanosti ter raziskuje procese doživljanja digitalno posredovanih umetniških del, ki temeljijo na posredništvu ekrana in drugih interaktivnih vmesnikov v sodobni medijski umetnosti. Izpostavi razlike v doživljanju procesa umetniškega ustvarjanja v digitalnih ali analognih medijih in spremembe v estetsko-čutni odzivnosti na originalno umetniško delo ali njegovo digitalno reprodukcijo. Medtem ko smo priča nenehni remediaciji našega uma, se tehnološke raziskave medijev usmerjajo v procese stapljanja in povratnega učinkovanja nevronskih in medijskih procesov, ki jih opisuje koncept nevromedialnosti.
Epidemije so že od nekdaj del človeške realnosti. V veliki večini jih povzročajo različni biološki agensi, od bakterij in virusov do prionov. Družba se je na posamezne epidemije v preteklosti različno odzivala, v ospredju so bile predvsem biblične interpretacije, kasneje, z razvojem znanosti, pa so se te racionalizirale. Kljub temu se ukrepi za preprečevanje širjenja povzročiteljev epidemije niso bistveno spremenili. Še vedno so najučinkovitejša sredstva socialna izolacija, fizična distanca in različna pregradna sredstva. O tem in drugih pomembnih vidikih človeškega dojemanja in odzivanja na epidemije pričajo številna umetniška dela, iz katerih lahko razberemo odnos in stanje družbe v času epidemičnih razmer. V srednjem veku so tako posledice epidemij kuge, gobavosti, ergotizma in drugih nalezljivih bolezni upodobljene na številnih klasičnih umetniških delih svetovnih mojstrov. Podobe epidemij španske, ptičje in prašičje gripe, AIDS-a, izbruhov ebole, virusa zike, slinavke in parkljevke ter številnih drugih so ovekovečene v delih znamenitih avtorjev, kot sta David Goodsell in Luke Jerram. Nekatere od njih sem poskušal podrobneje predstaviti v tem prispevku, v katerem želim prikazati nekatera temeljna dela znanstvene umetnosti ter raziskati odnose med znanostjo, umetnostjo in religijo, ki uokvirjajo naše razumevanje epidemij.
V prispevku je predstavljena analiza več kriz in katastrof obalne ekvadorske vasi, ki so jim sledile rekonstrukcije vsakdana in kjer je okrevanje po katastrofah postalo način življenja. Med obravnavo več uničujočih dogodkov s poudarkom na posledicah potresa leta 2016 ter na pandemiji covid-19 analiziram, kako prepletajoče se izkušnje izgube, preseljevanja in okrevanja vplivajo na dojemanje ljudi, njihove odnose, skrbstvene prakse in delo. Analiziram tudi, kako so lahko ti procesi, kronotopi katastrof, izkušnja učenja za soočenje z uničujočimi dogodki v prihodnosti. Od takojšnjih posledic, ki ga imajo te katastrofe, se obračam k vsakdanjim sferam transformacij, kjer je okrevanje po katastrofi postalo običajno stanje.
Začetek tega desetletja je zaznamovala visoka stopnja nestabilnosti v domeni političnega, medtem ko je pandemija COVID-19 prerasla v zdravstveno in družbenoekonomsko krizo svetovnih razsežnosti. Pandemija, gospodarska kriza, vojne in antropocen so krize, ki se poglabljajo medsebojno, kljub temu pa jih akademska znanost raziskuje ločeno. Pri omenjenih družbenoekonomskih in političnih nestabilnostih gre za simptome sistemske bolezni, ki povzroča hitro upadanje svetovne družbenoekonomske kompleksnosti. Zato je glavno raziskovalno vprašanje pričujočega članka, ali lahko glavni, temeljni vzrok za nestabilnost v svetu najdemo v ameriškem denarnem sistemu. Članek je zasnovan tako, da uporablja mešane metode za identifikacijo in analizo t. i. manjkajočih členov med politično in družbenoekonomsko nestabilnostjo. V zaključku predstavimo dolgoročne učinke propadajočega petrodolarskega denarnega sistema z oziroma na pandemijo in nenadne podnebne spremembe.
Vse od začetka kubanske revolucije leta 1959 je na Kubi zdravstvo nacionalna prioriteta. Kuba je zgradila javen, vsesplošen in brezplačen sistem, v katerem je pacient v središču zdravstvenega delovanja. Kubanski zdravstveni sistem temelji na preventivi in konceptu »družinskega zdravnika«, ki je prebivalstvu tega otoka omogočil uživanje ravni zdravstvene varnosti, ki je brez primere med državami tretjega sveta. Kuba dosega kazalnike javnega zdravja, ki so primerljivi s tistimi v najbolj razvitih državah. Številne mednarodne institucije Kubo izpostavljajo kot vzoren primer za države v razvoju in mnogi opazovalci kubanski zdravstveni sistem vidijo kot potencialno spodbudo za razvite države, še posebej zaradi njegovega preventivnega modela. Poleg oskrbe svojih lastnih državljanov Kuba že več kot petdeset let povsod po svetu deli svoje strokovno zdravstveno znanje, zdravi ljudi na vseh celinah in je s tem pristopom dosegla, da so te storitve sedaj njen glavni vir dohodka.
Članek analizira polarizacijo družbe v času pandemije ter vlogo politikov, medijev in stroke pri naglaševanju in reševanju krize. Avtor se posveča predvsem vprašanju zaupanja in avtoritete, ki naj bi jo omenjeni akterji posedovali, a so svojo moč bolj kot ne zlorabljali za ustvarjanje delitev in polarizacije znotraj družbe. Besedilo prav tako analizira odsotnost političnega v času krize, ki se je nadomeščalo s “strokovnim”, pri čemer slednje ni dopuščalo nikakršne debate. Avtor svoja opažanja podkrepi s podatki iz merjenja zaupanja javnosti v državne in družbene institucije.
Preplavil nas je val starizma ali kako smo v času epidemije Covid-19 doživljali izključevanje na podlagi oblike bivanja in starosti
(
Namen prispevka je opozoriti na pojav razraščanja starizma v slovenski družbi. Starizem, ki je v širšem družbenem prostoru postal posebej viden v kriznih razmerah, povezanih z epidemijo covid-19, se je manifestiral predvsem v izraženem strahu pred kolapsom zdravstvenega sistema, ki bi ga morda lahko povzročil povečan pritisk okuženih stanovalcev domov za starejše občane na bolnišnice. V prispevku bo predstavljen sistem institucionalnega varstva starejših v Sloveniji, v nadaljevanju pa izkušnje izključevanja oziroma diskriminatorne obravnave stanovalcev domov starejših občanov v Sloveniji v času epidemije covid-19. Predstavljen bo primer obravnave neenakosti, ki ga je po uradni dolžnosti obravnaval Zagovornik načela enakosti in pri katerem ni ugotovil diskriminacije.
Kaj nas lahko naučijo revolucionarni politični begunci o preživetju in odgovornosti v času Covida-19
(
Ta esej, pisan sporadično med dvema obdobjema lockdowna med pandemijo covida-19, se začne s tokom misli o ontoloških spremembah in občutkih ujetosti ter negotovosti, ki vključuje asociacije na izkušnje beguncev/migrantov, za katere pogoji eksistencialne krize in prisilne nemobilnosti, ki so zajeli ves svet med pandemijo, niso novi. Vendar pa namen tega eseja ni razprava o dodatni zapostavljenosti in trpljenju beguncev/migrantov v času covida-19 ali pa problematično poveličevanje njihove trdoživosti, temveč deljenje znanja o preživetju v prostorsko-časovni ukleščenosti, ki izvira iz izkušenj kurdskih in levičarskih političnih beguncev iz Turčije/Kurdistana v Grčiji. Ta razmislek temelji na antropološki raziskavi migrantskega čakanja, upanja in preživetja med omenjenimi političnimi begunci med letoma 2018 in 2019, katere rezultati so predstavljeni v osrednjem delu eseja. Etnografski podatki pričajo o tem, da je za preživetje v tako imenovanem »odprtem zaporu« v Grčiji ključno blochovsko revolucionarno upanje in z njim povezane tovariške prakse, ki udejanjajo utopični svet-v-postajanju. Argument eseja, predstavljen v njegovem zadnjem, manifestnem delu, je, da lahko na osnovi političnega znanja revolucionarnih beguncev v času pandemije (in drugih »kriz«) tudi ostali preživimo s pomočjo solidarnostnih tovariških praks in komunskega organiziranja ter tako ustvarjamo boljšo prihodnost. Pri tem pa je pomembno tudi, da revolucionarnim beguncem in ostalim zapostavljenim skupinam pripoznamo pomembno epistemološko pozicijo ter da postanejo njihovi politični boji del naše skupne prihodnosti-v-postajanju.
Vprašanja, ki nagovarjajo naravo realnosti, so lahko otroško preprosta ali heterodoksno zapletena. Nesporno je, da sta ti dve stopnji izpraševanja naravnih in družbenih pojavov zelo različni, a obenem lahko pripadata isti razsežnosti znanstvene poizvedbe. Kakor ni evklidske geometrije brez njenih temeljnih postulatov, tudi etične epistemologije ni brez določenih postulatov in zakonitosti, na katerih kot družba gradimo skupno razumevanje realnosti. Sedanji razkroj skupnega razumevanja se kaže v razdrobljenosti družbe na t. i. memetska plemena, v katerih se krepi ortodoksnost, trenja in napetosti pa se zaostrujejo do te mere, da jim nekateri pravijo kulturna vojna. V primeru pandemije covida-19 se vojna med kulturama bije na relaciji med tezo v poziciji in antitezo v alternativi. Teza in antiteza sta vkopani vsaka v svojo ortodoksno držo in puritansko nestrpni do nestrinjanj v lastnih vrstah. Rdeča nit tega eseja je, da je za blažitev trenj in preseganje kultnih vojn med tezo in antitezo, nujno odpiranje družbe v smeri heterodoksnosti in varovanje t. i. ustave znanja.
Kako so roparski baroni in strupeni karteli zastrupili naš vsakdanji kruh in naš planet
(
Naš prečudoviti planet se je razvijal več kot 4 milijarde let in zadnjih 200 tisoč let hkrati omogočal razvoj človeške vrste. Več kot 10 tisoč let smo kmetovali brez uporabe strupov in toksinov. Prehranjevali smo se z več kot 10 tisoč vrstami rastlin, ki smo jih vzgajali z znanjem o raznolikosti, okusu, kvaliteti in odpornosti. Danes pa so naša zemlja, naše kmetije in naš vsakdanji kruh zastrupljeni in onesnaženi, kar ogroža blagostanje planeta in vseh njegovih prebivalcev. Biotsko raznovrstnost po piratsko kradejo in pustošijo, mnogoštevilne vrste pa potiskajo proti izumrtju s takšno hitrostjo, da je preživetje in sam obstoj človeštva pod vprašajem. Če citiram Rosemary A. Mason: »Priča smo antropogenemu množičnemu izumrtju, ki bo vplivalo na vse življenje na tem planetu, in ljudje bomo le stežka preživeli ta pojav.« (Mason, 2015)
Namen pričujočega članka je razgrniti tematiko naraščanja duševnih stisk med otroki in mladimi. Pojav stisk je umeščen v sodobni sociokulturni kontekst, v katerem se išče tako vzroke kot tudi rešitve za nastalo stanje. Po analizi obstoječih virov dostopnosti podpore za otroke in mlade in sklepu, da ta ni zadostna, se razmislek usmeri v širši, tako rekoč skupnostni nabor potencialnih virov podpore za mlade. Šola je postavljena v središče razprave, in sicer kot potencialni vir tako stisk kot tudi podpore za mlade. Predstavljena je kot tako imenovani naravni vir podpore, ki ima moč zajeti malodane vse otroke in je zato njen domet zares velik. Članek sklene, da bi sedanja usmeritev šolskega prostora morala pretehtati obstoječe prioritete, če bi želela zares predstavljati varovalno okolje za otroke in mlade, ki se soočajo s stiskami.
Članek izhaja iz že znanega koncepta vsakdanjega nacionalizma in ga skuša kontekstualizirati v polje glasbenega izražanja ter ugotoviti, ali so katere glasbene zvrsti tako zgodovinsko kot v sodobnosti bolj dovzetne za nacionalizem, ter slednje tudi identificirati. V nadaljevanju poskušamo glavne ugotovitve vsaj v grobem orisu prenesti na področje Slovenije oziroma v širši prostor bivše skupne jugoslovanske države. Namen članka je namreč teoretično osvetliti povezavo med vsakdanjim nacionalizmom in glasbo kot politično-kulturno posrednico v izbranem prostoru, da bi s tem odprli prostor v nadaljnje raziskave odnosa med omenjenim konceptom in slovensko narodnozabavno glasbo, ki že v svojem poimenovanju manifestira pomen naroda, narodnega, že bežen pregled zlasti besedil najpopularnejših narodnozabavnih glasbenih skupin pa daje slutiti, da je sklicevanje na slovenski narod, slovenstvo, Slovenijo, domovino, slovenske običaje, tradicijo itd. eden od vidnejših in prepoznavnejših lajtmotivov v tej glasbeni zvrsti na Slovenskem.
Ste se v zadnjih letih kdaj počutili kot brezupno razdrobljen in depolitiziran konzument digitalne tehnologije ter z njo povezanih družbeno-ekoloških eksternalij in se ob tem spraševali: Kaj lahko glede tega storim?; ali, še bolje: Kaj lahko glede tega storim z drugimi in kako? Potem imamo ravno pravo knjigo za vas: festival hibridnih pogovorov (Re)programiranje: strategije za samoregeneracijo, organiziran pod okriljem Aksiome – Zavoda za sodobne umetnosti, je namreč sedaj dostopen v obliki (brezplačnega) fizičnega zbornika v angleškem in slovenskem jeziku.
Kaj drugega lahko rečemo o knjigi kot to, da gre za izreden nabor aktualnih in – zahvaljujoč odlični kuraciji in vodstvu novinarke Marte Peirano – tematsko čudovito prepletenih prispevkov, primeren izrednim časom. Znani pisec znanstvene fantastike stare šole Kim Stanley Robinson (1. pogovor) in Anab Jain iz umetniškega studia Superflux (4. pogovor) poudarjata potencial fikcijskih scenarijev kot orodij za reflektiranje, hkrati pa morebitno vplivanje na prihodnosti segrevajočega se planeta ter tistih (ljudi in neljudi), ki naj bi te prihodnosti živeli. Ti scenariji zaobidejo ekspertno orientirana besedilna in statistična sredstva vizioniranja in »diseminacije« prihodnosti od zgoraj navzdol. Kot praksa vključujejo (ko)produkcijo, utelešanje in pre(d)izkušanje celotnega spektra možnih prihodnosti na različne načine, od literarnega »cli-fija« in solarpunka do umetniških instalacij in drugih oblik. S tem, ko artikulirajo trenja in sive cone med narativi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, med distopijami in (real-?)utopijami, te anticipativne intervencije po eni strani svarijo pred prihajajočimi katastrofami, da jih »morda ne bi bilo treba dejansko prestati«, po drugi strani pa osvetljujejo in kombinirajo porajajoče se (in večnivojske) alternative linearni razvojni/kolonialni paradigmi v »jezno optimistične« smiselne celote, tj. v zaznavne in živete svetove.