Ta esej, pisan sporadično med dvema obdobjema lockdowna med pandemijo covida-19, se začne s tokom misli o ontoloških spremembah in občutkih ujetosti ter negotovosti, ki vključuje asociacije na izkušnje beguncev/migrantov, za katere pogoji eksistencialne krize in prisilne nemobilnosti, ki so zajeli ves svet med pandemijo, niso novi. Vendar pa namen tega eseja ni razprava o dodatni zapostavljenosti in trpljenju beguncev/migrantov v času covida-19 ali pa problematično poveličevanje njihove trdoživosti, temveč deljenje znanja o preživetju v prostorsko-časovni ukleščenosti, ki izvira iz izkušenj kurdskih in levičarskih političnih beguncev iz Turčije/Kurdistana v Grčiji. Ta razmislek temelji na antropološki raziskavi migrantskega čakanja, upanja in preživetja med omenjenimi političnimi begunci med letoma 2018 in 2019, katere rezultati so predstavljeni v osrednjem delu eseja. Etnografski podatki pričajo o tem, da je za preživetje v tako imenovanem »odprtem zaporu« v Grčiji ključno blochovsko revolucionarno upanje in z njim povezane tovariške prakse, ki udejanjajo utopični svet-v-postajanju. Argument eseja, predstavljen v njegovem zadnjem, manifestnem delu, je, da lahko na osnovi političnega znanja revolucionarnih beguncev v času pandemije (in drugih »kriz«) tudi ostali preživimo s pomočjo solidarnostnih tovariških praks in komunskega organiziranja ter tako ustvarjamo boljšo prihodnost. Pri tem pa je pomembno tudi, da revolucionarnim beguncem in ostalim zapostavljenim skupinam pripoznamo pomembno epistemološko pozicijo ter da postanejo njihovi politični boji del naše skupne prihodnosti-v-postajanju.
