Ste se v zadnjih letih kdaj počutili kot brezupno razdrobljen in depolitiziran konzument digitalne tehnologije ter z njo povezanih družbeno-ekoloških eksternalij in se ob tem spraševali: Kaj lahko glede tega storim?; ali, še bolje: Kaj lahko glede tega storim z drugimi in kako? Potem imamo ravno pravo knjigo za vas: festival hibridnih pogovorov (Re)programiranje: strategije za samoregeneracijo, organiziran pod okriljem Aksiome – Zavoda za sodobne umetnosti, je namreč sedaj dostopen v obliki (brezplačnega) fizičnega zbornika v angleškem in slovenskem jeziku.
Kaj drugega lahko rečemo o knjigi kot to, da gre za izreden nabor aktualnih in – zahvaljujoč odlični kuraciji in vodstvu novinarke Marte Peirano – tematsko čudovito prepletenih prispevkov, primeren izrednim časom. Znani pisec znanstvene fantastike stare šole Kim Stanley Robinson (1. pogovor) in Anab Jain iz umetniškega studia Superflux (4. pogovor) poudarjata potencial fikcijskih scenarijev kot orodij za reflektiranje, hkrati pa morebitno vplivanje na prihodnosti segrevajočega se planeta ter tistih (ljudi in neljudi), ki naj bi te prihodnosti živeli. Ti scenariji zaobidejo ekspertno orientirana besedilna in statistična sredstva vizioniranja in »diseminacije« prihodnosti od zgoraj navzdol. Kot praksa vključujejo (ko)produkcijo, utelešanje in pre(d)izkušanje celotnega spektra možnih prihodnosti na različne načine, od literarnega »cli-fija« in solarpunka do umetniških instalacij in drugih oblik. S tem, ko artikulirajo trenja in sive cone med narativi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, med distopijami in (real-?)utopijami, te anticipativne intervencije po eni strani svarijo pred prihajajočimi katastrofami, da jih »morda ne bi bilo treba dejansko prestati«, po drugi strani pa osvetljujejo in kombinirajo porajajoče se (in večnivojske) alternative linearni razvojni/kolonialni paradigmi v »jezno optimistične« smiselne celote, tj. v zaznavne in živete svetove.
