GETACHEW, ADOM (2019): Worldmaking after Empire: The Rise and Fall of Self-determination. Princeton: Princeton University Press.
V zadnjem desetletju je bila napisana kopica del o dekolonizaciji, transnacionalnem povezovanju na svetovnem jugu in političnih teorijah, ki so napajale te procese. A ti poskusi preseganja hladnovojnih in evrocentričnih zgodovinopisnih perspektiv so se v ponovnem odkrivanju gibanja neuvrščenih, konference v Bandungu in protikolonialne solidarnosti od spodaj kljub novim glediščem in historiografski bogatosti pogosto iztekli v (tragične) mitomanije o velikih voditeljih in precenjevanje moči nekdanjih kolonialnih metropol, kar je zatajilo notranja protislovja protikolonialnih projektov. Adom Getachew v svoji izvrstni prvi monografiji ubere drugačno pot in pri pisanju (koščka) intelektualne zgodovine protikolonialnih bojev sledi napotku Roberta Vitalisa, da naj bodo pri proučevanju dekolonialnega povezovanja in bojev svetovnega juga kot glavni analitični teren prepoznani raznoliki projekti graditve novih nacionalnih držav, vpeti v regionalne državno-sistemske logike (Vitalis, 2013: 271). Adom Getachew prek rekonstrukcije razumevanja načela in pravice do samoodločbe v intelektualnem prostoru »črnega Atlantika« (Gilroy, 1993), to je anglofonske podsaharske Afrike in Karibov, pove zgodbo, ki omogoča boljše razumevanje vzpona in (vsaj delnih) neuspehov protikolonialnih emancipacijskih bojev, ki niso zgolj preprosta posledica apriorne zgrešenosti njihovega etatizma in nacionalizma, kot trdijo nekatere sodobne radikalne in internacionalistične kritike.
