Današnji izziv za vsako razumevanje glasbe v družbi in vsakdanjem življenju je neko razmeroma novo stanje: glasba je zaradi vsem dostopne tehnologije za njeno razširjanje in shranjevanje vsakdanja in povsodna. Zato se je treba posvetiti učinkom pomnožene glasbe, tako večji dostopnosti raznovrstnih glasbenih oblik in stilov kot otopelosti pri sprejemanju glasbe kot predmeta posebne pozornosti. Proti tehnološkemu determinizmu s Chionom razgalimo tri prevladujoče tehnicistične mite o visoki verodostojnosti, reprodukciji in tehničnem obvladovanju glasbe. Glede razmerja med sociologijo in muzikologijo se kot eden mogočih odgovorov ponuja stara zamisel o sociomuzikologiji, ki navaja k resničnemu interdisiplinarnemu raziskovanju glasbe, na kar napotujejo produktivnejši prekati formiranja sociologije in etnomuzikologije ter zadreg obeh, ki se jim besedilo posveča v večjem obsegu. Iz konceptualizacije štirih ravni poslušanja Pierra Schaefferja se zavzemamo za ponovno splošnejšo revalorizacijo poslušanja vseh zvočnih dogodkov na splošni ravni, upoštevajoč poslušalčevo beganje in prehajanje iz enega poslušanja na drugo. Strukturna vloga dobro teoretizirane glasbe v filmu je priročna pot pri preizpraševanju vloge glasbe v vsakdanjem življenju, tudi v primeru muzaka, ki na povsem funkcionalni in ekonomski ravni napaja, glasbeno opremlja in v različnih preobrazbah še sostrukturira moderni vsakdan. Spis je poziv k fokusu pri proučevanju glasbe, širšemu od običajnih zakrnelih, izjemnih načinov predstavljanja in snovanja glasb, kakor so se uveljavila zlasti v zahodnem akademskem svetu in tradicionalnih znanstvenih disciplinah.
