V prispevku se vrnemo h ključnim vprašanjem in težavam, povezanim s Pogodbo o načelih, ki ureja dejavnosti držav pri raziskovanju in uporabi vesolja (1967), in s Pogodbo o Luni, ki ureja dejavnosti držav na Luni in drugih nebesnih telesih (1979). Avtor na podlagi kritike vesoljske dobe Hannah Arendt trdi, da sta obe pogodbi rezultat poskusa skupnega premisleka o učinkih raziskovanja vesolja, vendar ne s stališča znanstvenika, za katerega je pristanek na Luni in raziskovanje vesolja še ena faza v procesu, ki vodi k abstraktnemu in univerzalnemu stališču. Pogodbi sta, nasprotno, odraz poskusa umestiti zgodovinsko izkušnjo v prihodnost in proizvesti radikalen prelom z zgodovino kolonializma in nadvlade; zgodovinsko gledano sta bili pogodbi priložnost, da bi v prihodnost človeštva vpisali načeli enakopravnosti in pravičnosti.
