Migrantska kriza in vzpon desničarskega populizma sta na severni polobli ponudila nov okvir za nasilne konflikte in celo posamična teroristična dejanja. S tem v mislih se moramo lotiti starega izziva pojasnjevanja kognitivne radikalizacije, če uporabimo termin, ki ga predlaga Q. Cassam. Eden od načinov iskanja odgovorov je posvečanje pozornosti vzajemni antipatiji, ki daje krila zlovešči vzajemni krepitvi vsake od strani in radikalizaciji. Začetna čustva narekujejo družbenoekonomski strahovi najrevnejših slojev države gostiteljice ter negativne drže, ki so posledica izkušenj z zahodnimi intervencijami v družbah, iz katerih prihajajo migranti. Ravnanje obeh strani določajo negativni, večinoma napačni stereotipi. Ob soočenju skupin se zlovešči krog razširi, poglobi in okrepi, negativna stališča pa artikulirajo vodilni hujskači z obeh strani. Razumevanje te epistemske zloveščosti lahko ponudi nekatere zanimive pojasnitve fenomena. Cassam, ki je sicer razvil globok in izviren zmerni epistemski partikularizem, je do takšnega pristopa zadržan, kljub temu pa si sami postavimo vprašanje, koliko lahko vzajemno poznavanje drug drugega pripomore k izboljšanju situacije. Bolj kot se poznamo, več kot vemo o novi situaciji, o državi gostiteljici, večja je možnost premagovanja nekaterih pomembnih kognitivnih razlogov za ekstremizem in nasilje. Na tem mora temeljiti epistemologija, ki je osredinjena na izboljšanje situacije.
