Kljub temu, da je 11. september 2001 postal nekakšen začetek štetja koledarske dobe »vojne proti terorju«, t. i. varnostno paradigmo, v katero je ujeta razprava o radikalizaciji in nasilnem ekstremizmu, zaznamuje vrsta zgrešenih srečanj in zamujenih priložnosti. To ne nazadnje potrjujejo posamezni slogani, metafore in drugi klišeji, ki s svojo »konvencionalno modrostjo« problem sicer zadanejo, njegovo bistvo pa spregledajo. Radikalizacija in nasilni ekstremizem sta namreč vse prej kot samo varnostni fenomen in potemtakem v (ekskluzivni) domeni varnostnoobveščevalne industrije. Razpravo o fenomenu radikalizacije in nasilnega ekstremizma zaznamuje tudi visoka stopnja konceptualne zmede v zvezi z nekaterimi temeljnimi pojmi, ki sodijo v njegovo gravitacijsko orbito. Pričujoči prispevek odpira nekatera temeljna vprašanja (in vrsto s tem povezanih problemov) o pojmu nasilnega ekstremizma, ki v literaturi o tej problematiki ostajajo v veliki meri spregledana. Poseben poudarek je namenjen analizi konceptualne in moralne razsežnosti nasilnega ekstremizma (kaj pravzaprav je nasilni ekstremizem in zakaj je problematičen) ter analizi medsebojnega razmerja obeh temeljnih pojmov te sintagme, nasilja in ekstremizma.
