Napovedi kažejo, da bodo nekega dne računalniško podprti umetni terapevti (AT) zdravili duševne bolnike. Takšni AT bodo verjetno ustrezno delovali v okviru paradigme dodeljevanje zdravil če-potem: če obstaja stanje »A«, potem vzemite zdravilo »B«. Vendar se zdi malo verjetno, da bodo programerji kdaj ustvarili tehnologijo, ki bo imela pronicljivo modrost in senzibilno empatijo skrbnega človeškega terapevta. Raziskovalci umetne inteligence (AI) skoraj v celoti zanemarjajo številne družbene, pravne, logične, metafizične in etične pomisleke, ki jih sproža zamisel o zavestnih strojih. Preden bo mogoče napisati natančno delujoč računalniški program za duševno zdravje, morajo programerji najprej pojasniti sedanja nejasna in dvoumna diagnostična merila za številne tako imenovane »duševne bolezni« v psihiatriji. Za izboljšanje psihoterapevtske prakse bi bilo bolje, če bi sodobni zdravniki zmanjšali svojo odvisnost od »pametne« tehnologije in psihoaktivnih zdravil ter namesto tega povečali uporabo filozofije v duševnem zdravju.
