Ta številka Časopisa za kritiko znanosti je posvečena AKC Metelkova mesto (v nadaljevanju večinoma zgolj Metelkova, op. a.). Ideja zanjo se je porodila ob spoznanju, da jeseni 2013 mineva dvajset let od zasedbe dela kompleksa nekdanje vojašnice, njeno izhodišče pa je zelo jasna in temeljna potreba metelkovske skupnosti – pa tudi širše skupnosti, ki aktivno soustvarja avtonomne prostore pri nas – po novem krogu razmišljanja o Metelkovi in njeni umeščenosti v današnji družbeni kontekst. Ambicija snovalcev številke je bila skromna: razmisliti o različnih vidikih turbulentne zgodbe o Metelkovi, kakršna je ta oziroma se kaže danes, s čimer naj bi pripomogli k temu, da bo njena prihodnost čim bolj izhajala tako iz potreb njenih današnjih in bodočih uporabnic in uporabnikov kot iz potreb širše skupnosti, v katero je vpeta Metelkova. Dodatno izhodišče pri pripravi te številke je bila teza, da konceptualizacije o Metelkovi, ki smo jih podedovali, niso (več) uporabne: zamenjali so se ljudje, spremenile so se splošne družbene okoliščine, predvsem pa je današnja realnost Metelkove drugačna od vizij, ki jih je kdorkoli od vpletenih imel ob njenih začetkih. Danes Metelkova ni niti najlepši geto na svetu niti živahen inkubator kooperativ, temveč nadvse heterogen in pogosto protisloven mozaik prostorov, ljudi in projektov. Marsikaj, kar je bilo v teh dvajsetih letih zapisano, je treba znova premisliti, po drugi strani pa so tok časa, novi ljudje in vsakdanja praksa prinesli tudi nove koncepte in trenja, ki jih je treba šele umestiti v širše družbene procese. Snovalce te številke je vodilo zavedanje, da je Metelkova skozi ves čas svojega obstoja nenehno predmet različnih bolj ali pa manj odtujenih študij in raziskav, hkrati pa tudi lahek in priročen plen na eni strani najrazličnejših predsodkov in bizarnih predstav ter na drugi strani utopičnih projekcij in fantazij. Ti razmisleki so pripeljali do špekulacije, da bi se, če bi proces nastajanja te številke vsaj na neki ravni postal kolektivne narave, utegnil izogniti omenjenim čerem in pripeljati do uporabnih novih pogledov in konceptualizacij. Zdaj, ko je ta proces pri koncu, je mogoče suvereno reči, da je bil korak naprej narejen, še vedno pa velja, da gre pri tej številki Časopisa za kritiko znanosti bolj kot za nek ultimativni nabor analiz in refleksij za enega številnih posamičnih momentov nenehne diskusije v avtonomnih prostorih, ki bo svoje polne učinke šele razvil skozi burne polemike, nove zamere in konflikte, ki šele pridejo.
