Ko iščemo koncepte za novo politično slovnico, ki omogoča artikulacije radikalne alternative obstoječemu, imamo dve možnosti. Bodisi kujemo nove bodisi prevzamemo in posodobimo obstoječe. V prvem primeru tvegamo, da se zlepa ne bodo prebili v vernakularni jezik. Koncept multitude na primer, ki smo ga pri Časopisu za kritiko znanosti v zanosnih časih alterglobalističnih gibanj vrgli v diskusijo že pred kar nekaj časa, nikoli ni zares postal referenčni koncept na novo nastajajočih družbenih gibanj. Ta so morda tudi zato vedno znova z naivnim veseljem odkrivala že preizkušene in neuspele recepte poenotenja, homogenizacije in integracije, ki so značilni za buržoazno predstavniško politiko. Spomnimo se samo vstaj leta 2012/2013 s tako motečo heterogenostjo in mrežnostjo, ki sta jih lahko osmislila zgolj redčenje diskurzov in utemeljevanje političnih projektov hegemonije, ki so neizogibno požrli radikalni potencial množičnega vrenja in tako pripomogli k postvstajniški depresiji, ko so politične izbire zožene na liberalni konstitucionalizem in populistični nacionalizem. Če se po drugi strani lotimo reapropriacije uveljavljenih konceptov, tvegamo, da bodo ostali ujeti v kognitivne matrice, ki jih želimo preseči. Kljub tveganju smo se lotili poskusa takšne reapropriacije, in sicer smo se lotili koncepta samoodločbe.
