Razlogov, ki kontekstualizirajo pomembnost številke ČKZ o rasizmu, je veliko oziroma jih je preveč. Rasizem političnih strank in skupin se je iz obskurnosti, kamor so ga postavili zmaga nad nacifašizmom v drugi svetovni vojni, protikolonialna gibanja in gibanja za državljanske pravice, prestavil v samo središče političnega odločanja. Namesto da bi politične elite okrog rasizma zgradile cordon sanitaire, je njihova politična tehnologija prav nasprotna; rasizem so ponotranjile in razmere normalizirale do mere, ko so rasistične politične stranke del evropskega parlamenta in drugih institucij odločanja. To so naredile v imenu demokracije, svobode mišljenja in delovanja. V zadnjem desetletju spremljamo krepitev desničarskih in skrajno desničarskih političnih strank, ki se jim volilni rezultati vidno izboljšujejo. To je še zlasti očitno od leta 2008. V tem času so prav tako okrepile članstvo in vidnost v javnosti paramilitaristične, skrajno desničarske skupine na vzhodu, zahodu, severu in jugu Evrope, ki na zaprtih taborih malikujejo fašizem in nacizem, v javnem življenju pa žanjejo odobravanje s sklicevanjem na patriotizem. Menda naj ne bi bilo nič rasističnega v strankah in gibanjih, ki izganjajo migrante, Rome, pozivajo k linču LGBT-oseb, slavijo vojno in holokavst. Kakor da ekstremistične stranke in skupine nimajo ničesar opraviti z rasizmom, kvečjemu z »dobrim nacionalizmom« (tj. zahodnim in liberalnim, v nasprotju s slabim, vzhodnim in neliberalnim),1 zagotovo pa s patriotizmom, ljubeznijo do domovine. Če že izganjajo migrante, naj bi to vendarle počeli, da bi obvarovali »nas«, ljudstvo, rojeno na svoji zemlji in vrojeno v pravo kri. Doživeli smo ponovno legitimizacijo in z njo preporod rasizma, ob hkratnem izgonu pojma rasizem iz političnega besednjaka, ko nas politične elite prepričujejo, da nič več ni rasizem. V tej številki ČKZ razkrivamo maske rasizma ter opozarjamo na njegovo živost in vseprisotnost.
