Razlogov, ki kontekstualizirajo pomembnost številke ČKZ o rasizmu, je veliko oziroma jih je preveč. Rasizem političnih strank in skupin se je iz obskurnosti, kamor so ga postavili zmaga nad nacifašizmom v drugi svetovni vojni, protikolonialna gibanja in gibanja za državljanske pravice, prestavil v samo središče političnega odločanja. Namesto da bi politične elite okrog rasizma zgradile cordon sanitaire, je njihova politična tehnologija prav nasprotna; rasizem so ponotranjile in razmere normalizirale do mere, ko so rasistične politične stranke del evropskega parlamenta in drugih institucij odločanja. To so naredile v imenu demokracije, svobode mišljenja in delovanja. V zadnjem desetletju spremljamo krepitev desničarskih in skrajno desničarskih političnih strank, ki se jim volilni rezultati vidno izboljšujejo. To je še zlasti očitno od leta 2008. V tem času so prav tako okrepile članstvo in vidnost v javnosti paramilitaristične, skrajno desničarske skupine na vzhodu, zahodu, severu in jugu Evrope, ki na zaprtih taborih malikujejo fašizem in nacizem, v javnem življenju pa žanjejo odobravanje s sklicevanjem na patriotizem. Menda naj ne bi bilo nič rasističnega v strankah in gibanjih, ki izganjajo migrante, Rome, pozivajo k linču LGBT-oseb, slavijo vojno in holokavst. Kakor da ekstremistične stranke in skupine nimajo ničesar opraviti z rasizmom, kvečjemu z »dobrim nacionalizmom« (tj. zahodnim in liberalnim, v nasprotju s slabim, vzhodnim in neliberalnim),1 zagotovo pa s patriotizmom, ljubeznijo do domovine. Če že izganjajo migrante, naj bi to vendarle počeli, da bi obvarovali »nas«, ljudstvo, rojeno na svoji zemlji in vrojeno v pravo kri. Doživeli smo ponovno legitimizacijo in z njo preporod rasizma, ob hkratnem izgonu pojma rasizem iz političnega besednjaka, ko nas politične elite prepričujejo, da nič več ni rasizem. V tej številki ČKZ razkrivamo maske rasizma ter opozarjamo na njegovo živost in vseprisotnost.
Današnji evropski prostor zaznamujejo naraščajoči nacionalizem, rasizem, ksenofobija in islamofobija. Te pojave de facto podpirajo osrednje politične stranke, kot je nemška CDU-CSU, britanska Konservativna stranka, francoska UMP in tudi Socialistična stranka (kar je mogoče ponazoriti z izjavo sedanjega predsednika vlade Mauela Vallisa o Romih). Toda še odkritejše jih podpirajo različne stranke in gibanja, ki jih na splošno označujemo za desno populistične. Pojem »populističen« je v resnici postopoma izpodrinil pojem »fašističen« in z njim označujemo skrajna ali radikalna desničarska gibanja in stranke, kot je npr. Nacionalna fronta v Franciji, ki zagovarja »bolj prikrite« oblike rasizma, ki jih lahko splošneje opredelimo kot »kulturni rasizem«. Fašizem, ali natančneje neofašizem, pa zato ni izginil: v zadnjih letih je ponovno prilagodil svojo ideologijo in simbole in ostaja minoritaren element evropske politične arene. Članek obravnava razlike in podobnosti med neofašizmom in desničarskimi »populističnimi« gibanji. Osredinja se na italijanski primer, ki je lahko poučen zaradi tradicije fašizma in neofašizma, ki sega v 40. leta prejšnjega stoletja (čas po koncu 2. svetovne vojne), in desničarske populistične sile, Severno ligo, ki ima v jedru svojega programa protimigracijsko sporočilo (v zadnjem času ga kombinira z odločnim zavzemanjem proti evru in EU).
V članku postavljam v ospredje vprašanje današnje vloge rasizma in rasnega razlikovanja in se sprašujem o razmerju med ideologijo in dejanjem oziroma analiziram njun medsebojni odnos v primeru individualnih in kolektivnih nasilnih dejanj. Pri tem me zanima predvsem, ali gre pri rasizmu predvsem za ideologijo in če je tako, za kakšno ideologijo gre, katere so njene karakteristike in čemu je ta ideologija namenjena. Ali je rasizem predvsem ideologija sovraštva, ki besede spreminja v dejanja, v nasilje, oziroma, ali gre pri rasizmu predvsem za ideološki »blueprint«, za nasilje iz sovraštva? V prvem delu članka razpravljam o tem, kakšno je sodobno razumevanje rasizma oziroma rasizmov na podlagi teze o neorasizmih kot kulturnih rasizmih. V drugem delu analiziram nekatere poteze rasističnih ideoloških korpusov, ki so se oblikovali v pripravi na kolektivno nasilje v primerih nekdanje Jugoslavije in Ruande v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Sprašujem se, kako so ti korpusi nastali iz posttotalitarnega izkustva, kako se je v tem kontekstu ustvarjalo razmerje med rasizmom, kulturo in etno/nacionalizmom ter sodobnim političnim sistemom in kakšne posledice ima to za razumevanje vloge rasizma/rasizmov danes. V sklepnem delu članka razmišljam o rasizmih brez rase (oziroma kulturnih rasizmih) kot kompleksih konstruktih neenakosti, ki v sodobnem globaliziranem svetu učinkujejo kot blažilec (politične) odgovornosti, preprečujejo mišljenje ter z omogočanjem preprostih in hkrati vseobsežnih kulturalističnih razlag ustvarjajo ločnice, ki perpetuirajo rasistične institucije in ravnanja. Obenem podajam kritičen odgovor na vprašanje, zakaj je današnja antirasistična politika EU osredotoča na ideologijo kot sovražni govor in na »zločine iz sovraštva« (hate crime).
Prispevek analizira vzpon skrajno desnega gibanja Pegida v Nemčiji na eni strani skozi strategijo kulturalizacije, premestitve razrednega antagonizma, ki večinoma poteka na način islamofobije in sovraštva do migrantov, hkrati pa zamegljuje dolgoročne učinke razrednega kompromisa po letu 2002, ki je v Nemčijo že takrat postopoma uvajal model neoliberalnega varčevanja in ki delno že razloži »uspešnost« Nemčije v času sedanje kapitalistične krize. Pegida tako ni le odklon od uradne politike, prav tako pa ni zgolj ime, ki stoji na mestu nereflektiranih, zmedenih in »zaskrbljenih državljanov«, kot so jih poimenovali glavni nemški politiki in mediji. Pegido moramo razumeti raje kot simptom varčevalne politike, povečanega izkoriščanja delavskih razredov in družbenih neenakosti v Nemčiji in kot desni politični odgovor na povečano negotovost v sedanji krizi EU, ki tudi v uradni nemški politiki dobiva nove obrise v stranki AfD (Alternativa za Nemčijo).
V prispevku obravnavam »teorije zarot«, ki so se na Slovenskem uveljavile z nastopom modernizacije ob koncu 19. stoletja. Osnovna misel prispevka je, da je bila »teorija zarote« vgrajena v izhodišče nastajanja moderne politične misli na Slovenskem in kot koncept politične mobilizacije deluje v političnem življenju zelo podobno vse do danes. V prispevku so na tem primeru najprej na kratko predstavljene zgodovina Judov na Slovenskem in oblike antisemitizma v zgodovini Slovencev. Posebnost zgodovine judovstva in posledično antisemitizma na Slovenskem je, da Judi v zgodovini tega prostora nikoli niso imeli pomembnejše družbene, gospodarske, kulturne ali politične vloge. Tudi judovska populacija je bila na Slovenskem v različnih zgodovinskih obdobjih majhna, ali pa je sploh ni bilo. »Slovenski primer« do skrajnosti potrjuje tezo, da v evropski zgodovini antisemitizem nikoli ni bil v realnem sorazmerju s številom Judov in njihovim vplivom v neki družbeni skupnosti. Sicer so Slovenci antisemitizem prevzemali od drugod, predvsem iz kulturnih prostorov srednje Evrope; in na slovenskem primeru lahko spremljamo prepletanje vrste antisemitskih vplivov, pri katerih je imela stigmatizirana podoba judovstva pomembno vlogo v različnih ideologijah.
Po letu 1991 je ideologija narodne sprave, kot jo je formulirala filozofinja Spomenka Hribar že v 80. letih prejšnjega stoletja, postala nerazločljiv del slovenske postsocialistične tranzicije. Interpretacija konfesionalnega spopada med drugo svetovno vojno na okupiranih slovenskih tleh, ki jo ideologija posvaja, ima vrsto pravnih, političnih in kulturnih ter družbenih posledic. V skladu z zgodovinskim jedrom slovenske biopolitike, ki jo določa vztrajno psevdobiologistično razumevanje družbenih kontinuitet, ideologija sprave uveljavlja specifičen zgodovinski revizionizem, katerega konstitutivni del je tudi popolno premolčanje predvojnega konfesionalnega in ideološkega antisemitizma tedanje slovenske Rimskokatoliške cerkve in z njo tesno povezane največje politične stranke, Slovenske ljudske stranke. Zato ideologija sprave povsem izbriše tudi medvojno preganjanje slovenskih Judov v rokah kolaboracionističnih oblasti, kakor tudi povojni programski antisemitizem revolucionarnih oblasti. Ideologija sprave s tem premolčanjem ni zgrešila le svojega deklariranega cilja ‘sprejetja naše zgodovine’, temveč je zgodovino povsem dekontekstualizirala, zanikala cela poglavja in jo s tem potvorila. Čeprav je sprava v teh idejnih okvirih razviden politični polom, je paradoksalno, ideološko tembolj uspešen diakritik obeh tesno kompatibilnih polov slovenske tranzicijske politike, t. i. levega in desnega političnega bloka, ki sta sicer oba od leta 1991 povsem zavezana neoliberalnim ideologijam in politikam.
Članek obravnava vprašanje, kakšne diskurzivne strategije omogočajo političnim strankam širjenje rasističnih in ksenofobnih idej v razmerah parlamentarne demokracije in v etablirani politiki. Teoretsko avtorja izhajata iz študij rasizma, populizma in radikalne desnice. V empiričnem delu analizirata elemente rasizma in (radikalno desnega) populizma v diskurzu Slovenske demokratske stranke, pri čemer se osredinjata zlasti na diskurz poustvarjanja »drugega«. V analizo diskurza so vključeni intervjuji s predstavniki in predstavnicami stranke in besedila, ki jih je stranka objavila na svojih spletnih straneh. Analiza je pokazala, da stranka SDS družbene probleme artikulira skozi rabo nacionalističnih, nativističnih in esencialističnih argumentov ter širi in normalizira ksenofob-ne in rasistične ideje tako, da poustvarja manjšine in politične nasprotnike kot grožnjo slovenski kulturi, vrednotam in življenjskemu slogu ter stranki sami.
V članku na primeru stranke Nova Slovenija raziskujemo, kako deluje populizem v kombinaciji s krščansko demokratsko ideologijo. Analiziramo strankin diskurz in se pri tem osredinjamo na njihove argumente, ideje in ideologije, kako stranka okvirja družbene probleme in rešitve ter kako uveljavlja diskriminacijo manjšinskih skupin. V analizo smo zajeli intervjuje s predstavniki in predstavnicami stranke ter besedila, ki jih je stranka objavila na svojih spletnih straneh. Kot raziskovalni metodi smo uporabili kritično analizo okvirjanja in analizo diskurza. Oblike delovanja proti manjšinam, poustvarjanje antagonizmov med ljudstvom in »drugimi« ter nativistično razumevanje države in državljanstva kažejo, da delovanje in diskurz Nove Slovenije deloma sovpadajo s skrajno desnim populizmom.
Konec je sveta, kakršnega poznamo: Populistične strategije nasprotnikov Družinskega zakonika
(
Izhodiščna teza besedila je povezana z novo vlogo RKC v razpravah o temah, povezanih s seksualnim državljanstvom: prek vzpostavljanja satelitskih organizacij, ki delujejo v njenem imenu, sekularizira svojo podobo in diskurz z namenom klerikalizacije družbe. Ena tovrstnih satelitskih organizacij je Civilna iniciativa za družino in pravice otrok (CIDPO), ki je bila osrednji nasprotnik novega Družinskega zakonika. V članku z metodo kritične analize okvirov analiziramo njen diskurz in ga umeščamo v kontekst politične homofobije in populističnega delovanja. Ugotavljamo, da je bilo osrednji okvir diskurza CIDPO vzpostavljanje homoseksualnosti kot grožnje – najprej v odnosu do »nedolžnih« otrok, pa tudi v odnosu do »prave« družine. Analizirana besedila vsebujejo jasne in preproste dvojice problem-rešitev, kjer je problem rešljiv z odstranitvijo (pravno, simbolno, fizično) tistih, ki so konstituirani kot problem (homoseksualci). Rezultate analize v sklepnem delu postavljamo v širši evropski kontekst množičnih konservativnih gibanj proti t. i. teoriji oziroma ideologiji spola. Pri tem gre za novo poglavje v boju konservativnih sil proti človekovim pravicam LGBT-oseb. Označuje ga prevzem jezika in konceptov, ki so bili še pred kratkim značilni za zagovornike enakosti spolov in človekovih pravic LGBT-oseb.
Avtorica svoje raziskovanje v članku začne z vprašanjem, kako se različne percepcije časa odražajo v sodobnem medijskem diskurzu o družini med kampanjo o družinskem zakoniku, ki je marca 2012 potekala v Sloveniji. Ugotavlja, da del zagovornikov in vsi nasprotniki zakonika svoja prepričanja o tem, kdo je prava družina, oblikujejo skozi dualistično časovno strukturo ciklične in linearne percepcije. Tradicionalna oz. nuklearna na eni strani in preostale oblike družin na drugi (istospolna, enostarševska itd.) so postavljene v hierarhično razmerje, ki ga poimenuje vrednostni dualizem ciklične in linearne časovne percepcije. Tak dualizem v praksi opravičuje delitev na prave in neprave (resnične, neresnične) oblike družin in s tem argumentom teži k uveljavitvi njihovega različnega pravnega in družbenega položaja. V zadnjem delu prispevka avtorica utemelji koncept dogodkovne percepcije časa, ki je vezana na razbitje identitete kot fiksne in ponuja vpogled na identitetne skupine skozi fluidne in spremenljive identifikacije, natančneje – v časovni terminologiji – dogodke (družine, ljudi, kulture). V razdelani teoretični ideji dogodkovnega časa avtorica vidi novo časovno paradigmo, ki presega vrednostni dualizem in tako odpravlja podlago za dejansko diskriminacijo določenih oblik družin, kultur in drugih identitetnih skupin.
Prispevek obravnava generični fašizem in hkrati namenja pozornost fašistični ideologiji. Avtor prispevka trdi, da koncept generični fašizem lahko uporabimo kot krovni pojem, v katerega uvrščamo različna neofašistična, nacionalsocialistična in skrajnodesničarska gibanja. Avtor se prav tako osredinja na fašistično ideologijo, za katero ugotavlja, da je fluiden in kontinuiran proces, ki skozi čas prevzema različne oblike in permutacije. Namen prispevka je prek koncepta generičnega fašizma in na podlagi sodobnega nacionalsocialističnega gibanja podati tako tipološko večdimenzionalno definicijo kot minimalistično definicijo fašizma ter s tem nadgraditi dosedanjo teorijo generičnega fašizma. V prvem delu avtor predstavi koncept generičnega fašizma, njegove značilnosti in prednosti, nato to poveže z mimikretičnostjo fašistične ideologije, kjer tudi zapiše različne interpretacije fašizma. V drugem delu se avtor posveti primeru Avtonomnih nacionalistov, nato pa še lokalni frakciji imenovani Avtonomni nacionalisti Slovenije, pri tem pa poudari nekatere razlike med njima. V zadnjem delu zapiše ugotovitve, prednosti in slabosti uporabe koncepta generičnega fašizma in sklepne misli.
Članek opozarja na problem samooklicanih »domoljubnih« skupin v Sloveniji, ki uporabljajo domoljubje za legitimiranje nestrpne nacionalistične in rasistične, kot tudi homofobne retorike in delovanja. Je študija primera »domoljubnega« projekta z naslovom Tukaj je Slovenija, na katerem poudarja povezavo med patriotizmom, nacionalizmom in rasizmom.1 Za to gibanje je značilen izrazit poudarek na mladih (tj. mlajših od 25 let), ki jih Tukaj je Slovenija nagovarja skozi različne programe, akcije in organizacijo dogodkov družabne narave. Obravnavani primer je kontekstualiziran z razpravami o nacionalističnih oziroma rasističnih težnjah določenega družbeno-političnega okolja v Sloveniji, ki omogoča in celo krepi promocijo nestrpnih in sovražnih sporočil, temelječih na primordialnem razumevanju naroda kot homogene etno-kulturne skupnosti. Skozi pregled zgodovine in glavnih dejavnosti so analizirani simboli, ideologija, diskurz in delovanje projekta Tukaj je Slovenija, kjer je še posebej poudarjena vloga spleta in družbenih omrežij, kot je Facebook. Članek analizo dopolnjuje z intervjuji z (nekdanjimi) člani in simpatizerji, katerih naracije omogočajo redek vpogled v razmišljanja, ki sicer ostajajo zunaj prevladujočih diskurzivnih praks.
Ali je o nekaterih ekstremnih nacionalističnih in desničarskih organizacijah utemeljeno reči, da so rasistične, ne da bi vas te lahko kazensko preganjale? Dve sodbi v primeru organizacije Hervardi, ki se je odločila preganjati novinarja Mladine in pozneje RTV Slovenija, Erika Valenčiča, nazorno nakazujeta, da je to mogoče.
Valenčič je bil v začetku leta 2015 zaslišan na državnem tožilstvu zaradi suma izdaje tajnih podatkov v dokumentarnem filmu Koalicija sovraštva. Branil se je z molkom, na vprašanja ni odgovarjal. Že vrsto let pa se, tako kot v navedenem filmu, ukvarja z obstojem domačih ekstremističnih organizacij – tako je za Mladino 22. aprila 2010 napisal članek z enakim naslovom (Koalicija sovraštva), v katerem je ugotavljal, da je v Sloveniji zaznati širjenje neonacističnih in podobnih rasističnih skupin. Po njegovem večino druži organiziranje pod pretvezo ali krinko domoljubja. Še več, te skupine dobro sodelujejo med seboj in tudi z neonacisti iz tujine. V Mladininem članku je naštel naslednje: Blood&Honour, Headhunters Domžale, Slovenski radikali, Tu je Slovenija in Hervardi. Pri zadnjih dveh je dodal pridevnik »rasističen«. Valenčič je zanje zelo decidirano zapisal: »A v osnovi so rasisti in nestrpneži.«
Populistične skrajno desne stranke (PSDS) so postale pomemben del politike, ne le na državni ravni, temveč tudi v Evropski uniji. Z volitvami 2014 se je povečalo število poslancev PSDS v evropskem parlamentu (EP), v Franciji in na Danskem sta skrajno desni stranki dobili največ glasov, v EP sta prvič vstopili odkrito neonacistični stranki. Pregled lanskih volilnih rezultatov, sklepanja zavezništev in podatkov o aktivnosti PSDS v prejšnjem mandatu EP omogoča prepoznavanje vpliva teh strank na evropsko politiko. Iz analize sklepamo, da PSDS tako kot doslej tudi v tem mandatu ne bodo imele močnega vpliva na politiko EP, in sicer zaradi raznolikosti njihovih ideologij ter posledično nezmožnosti sklepanja trdnih zavezništev in koherentnega delovanja političnih skupin. Tudi v prihodnosti bodo člani PSDS v EP večinoma delovali kot samostojni poslanci, kar zanje pomeni manj sredstev in vpliva. Vendar pa jim bo številnost omogočila zaviranje odločevalnih procesov in še glasnejše izražanje radikalnih stališč. Zaradi populizma, temelječega na izključevanju Drugega, se te stranke osredinjajo na probleme imigracij in etničnih manjšin, čedalje bolj slišna pa postajajo njihova protiislamistična stališča. Rasistični diskurzi, ki jih zmerne stranke ne obsodijo ali jih celo reproducirajo, so grožnja evropski demokraciji.
‘Sodobni črnosrajčniki’ v Grčiji in Veliki Britaniji: strategije sovraštva in akcije proti ‘drugemu’
(
Članek se osredinja na dejavnosti skrajnih političnih skupin in njihovo povezanost s primeri viktimizacije t. i. drugih. Glede na porast rasizma, nasilja in sovražnega govora do manjšinskih skupin, ki temeljijo na nacionalni, etnični, verski, spolni in politični identiteti, članek raziskuje vpletenost dveh političnih skupin v nasilje ali sovražno hujskanje: grške Zlate zarje in Angleške obrambne lige (English Defence League) iz Velike Britanije. Proučuje od ‘nacionalnih demonstracij’ EDL, uličnega gibanja, do ‘Odbora nacionalnega spomina’ Zlate zarje, torej političnih strank, ki so se kot t. i. tretja sila pojavili v parlamentu, in kako razumeti aktivizem takih skupin v institucionaliziranih demokracijah. Članek temelji na analizi teh dveh primerov in zagovarja tezo, da ideja nacije, ki je v središču njihovega konstrukta, fenomen takih skupin osvetljuje kot sodobno in popularizirano različico kaznivih dejanj iz sovraštva po Evropi.
Članek raziskuje različne artikulacije rasizma v desnih populističnih diskurzih v Avstriji. Temelji na štirih študijah primerov, ki se osredinjajo na Avstrijsko svobodnjaško stranko (FPÖ), njeno mladinska organizacija (RFJ), novo desničarsko Identitetno gibanje Avstrije (IBÖ) in številne nevladne organizacije, ki se borijo proti (gradnji) mošej in islamskih centrov. Uporabili smo kritično analizo okvirov besedil, ki so jih te organizacije objavile na spletu. Analiza je bila opravljena v okviru dveh projektov, ki jih je sofinancira EU. V prispevku smo se osredinili na argumentativne strategije in vzorce oblikovanja pomenov, povezanih z okviri, ki temeljijo na »drugačenju«, etnizaciji in rasizmu, ki sestavljajo približno polovico glavnih okvirov analiziranih desnih populističnih diskurzov. Natančno branje teh diskurzivnih strategij kaže na tri različne oblike rasističnega artikulacije: protimuslimanski rasizem, etnopluralizem in ksenorasizem. Te oblike rasističnih artikulacij se ne razlikujejo le glede na skupine, ki so stigmatizirane kot »drugi«, ampak tudi po rasistični logiki in glede na naloge, ki naj bi jih imele v desničarskih populističnih diskurzih. Medtem ko je protimuslimanski rasizem predvsem sredstvo ustvarjanja pozitivne samopodobe, je etnopluralizem koherentna ideologija. Na drugi strani deluje ksenorasizem predvsem kot sredstvo za naturaliziranje privilegijev domačinov in krepi desničarsko populistično diskurzivno hegemonijo. Te empirične ugotovitve lahko povežemo s teoretskimi razpravami o rasizmu in podpirajo zahteve, da v definicijo rasizma kot analitični koncept vključimo 'nove', 'diferencialistične' oblike rasizma.
Prebujanje teme na Vzhodu: Krepitev skrajne desnice in neonacizma v srednji in vzhodni Evropi
(
Članek povzema razvoj in razmah skrajno desničarskih in neonacističnih skupin in strank po padcu socializma v Srednji in Vzhodni Evropi. Kljub razširjenosti je do tega pojava širša javnost ravnodušna in tudi množični mediji se temu problemu ne posvečajo dovolj resno. Mediji primere napadov srednje- in vzhodnoevropskih skrajnih desničarjev obravnavajo posamično ali v posameznih državah, medtem ko je osrednji problem prav ta, da se različne ksenofobne in neonacistične skupine med seboj spoznavajo, družijo, izmenjujejo izkušnje in delujejo usklajeno na nadnacionalni ravni. To potrjujejo napadi na istospolne, Rome in pripadnike drugih manjšin, skupno sodelovanje na nasilnih demonstracijah, prevzemanje enakega sloga oblačenja ter istih sloganov itd. Članek opozarja predvsem na razmere na Madžarskem, Češkem, Slovaškem in v Sloveniji, kjer neonacistične oziroma skrajno desničarske skupine pridobivajo vse več družbenega vpliva.
Članek analizira neorasizem v Bosni in Hercegovini, ki je neposredna posledica politične sestave te države. Ustava BiH, nastala je na podlagi daytonskega sporazuma, ne definira BiH kot državo njenih državljanov, ampak kot državo etnično čistih skupin, predvsem Srbov, Hrvatov, Bošnjakov in pripadnikov manjšinskih skupin. Država nenehno spodbuja neorasizem in marginalizacijo svojih državljanov, osnovni cilj etnonacionalističnih politik pa je zagotavljanje enovitosti določene etnične skupine. V takšni družbi so človekove pravice omejene na kolektivne pravice. Avtorica analizira politike in diskurze političnih strank ter šolskega sistema in svobode medijev kot osnovnih ideoloških aparatov države BiH, ki v največji meri proizvajajo neorasizem. V članku so obravnavani tudi problemi neorasistične diskriminacije pri državnih simbolih in praznikih v BiH. V sklepnem delu avtorica razpravlja o možnosti za odpravo daytonskega sporazuma. Po njenem mnenju so primeri solidarnosti in spoštovanja med ljudmi temelj za boj proti neorasizmu. Hkrati v članku ugotavlja, da so etnonacionalistične politike razdelitve države še vedno močne in da je nemogoče pričakovati, da bi BiH v bližnji prihodnosti lahko odpravila daytonski sporazum in neorasistično diskriminacijo svojih državljanov.
Članek se osredinja na raziskavo, ki je bila izvedena januarja 2012 med 400 srednješolci v Sloveniji in je preverjala, kolikšen je negacionistični vpliv med mladimi v Sloveniji. Takrat je že bilo mogoče zaznati negacionizem med mladimi, vendar se je predvidevalo, da njegova stopnja med slovenskimi srednješolci v primerjavi z drugimi zahodnoevropskimi državami in ZDA nižja. Raziskava je preverjala tudi stopnjo antisemitizma med mladimi, ki je, kot je potrdila raziskava, tesno povezana z negacionističnim vplivom. Raziskava je pokazala, da so za negacionistične vplive bolj dovzetni dijaki srednjih tehniških šol, ki imajo v predmetniku manj ur zgodovine in sociologije, kot gimnazij, in da je med njimi prav tako mogoče zaznati višjo stopnjo antisemitizma. Ugotovitve raziskave kažejo, da stopnja antisemitizma in negacionizma med srednješolci v Sloveniji ni zanemarljiva, zato bi bilo treba v prihodnje to temo v šoli obravnavati bolj poglobljeno.
Članek se ukvarja z vprašanji učinkovitega poučevanja antirasizem v vsakdanjih konktekstih, kjer so tradicionalni rasizem zamenjale subtilnejše prakse izključevanja, sovraštva in nasilja. Zgodovinske konotacije terminov, kot so rasizem, ksenofobija, homofobija ipd., so specifično zaznamovale določene skupine ljudi in po svoje še poglobile razslojevanje med hegemonsko večino in zatirano manjšino, s tem pa so se pojavili tudi kazalci neučinkovitosti poučevanja o antirasizmu, ki se kažejo predvsem pri prehajanju znanja iz teorije v prakso. Poučevanje o ideologijah izključevanja je predstavljeno skozi nove pristope t. i. performativne pedagogike, ki se je na začetku proučevala predvsem v kontekstu vzporednic med učiteljem kot nekakšnim igralcem, ki svoje učence kot občinstvo angažira prek različnih igralskih tehnik in performativnih praks, s teoretičnim in aplikativnim razvojem pa postaja čedalje bolj razumljen kot kritičen pedagoški pristop, ki temelji na umetniški izraznosti, improvizaciji in kontinuiranem dialogu ter predvsem na telesu kot ideološko inskribiranem produktu.
V sodelovanju z Action and Protection Foundation sta pravnik Kristóf Bodó in avtorica besedila leta 2014 organizirala program predavanj z naslovom Ozadje in družbene posledice zločinov iz sovraštva, ki je potekal na Fakulteti za pravo, javno upravo in vojaške vede Univerze za javno upravo v Budimpešti. Priložnost je bila izjemna, saj je poučevanje o zločinih iz sovraštva na Madžarskem redko, še zlasti znotraj institucij. Tovrstna predavanja so pomembna predvsem za tiste univerzitetne programe, katerih študentje se bodo v svojih prihodnjih poklicih srečevali s predstavniki manjšin, vprašanji človekovih pravic in morebitnimi zločini iz sovraštva. Vsi študentje so prihajali iz takih programov. Osrednji namen članka je predstaviti ta pilotni program. Avtorica najprej predstavi pedagoški in družbeni kontekst, nato pa predsodke, ki so razširjeni v madžarski družbi. V prve delu postavi tečaj v kontekst izobraževanja o človekovih pravicah, pri čemer uporabi koncept in tipologijo čustvene pedagogike. Obenem predstavi tudi predsodke do najranljivejših manjšin in opiše zločine in incidente iz sovraštva, ki so se zgodili na Madžarskem. Po predstavitvi konteksta v članku opiše celoten proces od načrtovanja kurikuluma do realizacije programa, skupaj z izkušnjami in izzivi. Po evalvaciji projekta predstavi še nekatere izzive za prihodnost.
O širjenju populizma, rasizma in diskriminacije v Evropi in Sloveniji je bilo v zadnjih desetletjih narejenih veliko študij. Digitalni mediji in družbena omrežja so tudi sredstva širjenja populizmov in sovraštva do 'drugih'. Ključnega pomena je ozaveščanje mladih o nasilnih medijskih vsebinah in hkrati usposabljanje mladih za državljansko delovanje. To je bil tudi eden od ciljev mednarodnega projekta E-delovanje proti nasilju, ki s participativnim pristopom nagovarja mlade k aktivnemu sooblikovanju družbe. V prispevku avtorici reflektirata pridobljene izkušnje z izvajanjem izobraževalnega modula »Spletni aktivizem in mreženje«, pri katerem je sodelovalo 111 dijakinj in dijakov s treh gimnazij. Sočasno je bilo 31 učiteljev in učiteljic vključenih v testiranje digitalne platforme, na kateri so dostopna različna gradiva, zajemajo pa vsebine, ki so bile testirane v razredih. Prispevek podpira hipotezo, da je v Sloveniji nujno spodbuditi sodelovanje med šolami in nacionalnimi institucijami, povezanimi z izobraževalnim sistemom in nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s temami, pomembnimi za izobraževanje. Na podlagi izkušenj gimnazij, ki so sodelovale pri projektu, se je pokazala potreba po gradivih, s katerimi bi določene kompleksne teme učinkoviteje približali mladim, jih usposobili za razsojanje o pojavih populizma, diskriminacije in rasizma ter jih spodbudili k delovanju proti stereotipom.