Članek obravnava vprašanje, kakšne diskurzivne strategije omogočajo političnim strankam širjenje rasističnih in ksenofobnih idej v razmerah parlamentarne demokracije in v etablirani politiki. Teoretsko avtorja izhajata iz študij rasizma, populizma in radikalne desnice. V empiričnem delu analizirata elemente rasizma in (radikalno desnega) populizma v diskurzu Slovenske demokratske stranke, pri čemer se osredinjata zlasti na diskurz poustvarjanja »drugega«. V analizo diskurza so vključeni intervjuji s predstavniki in predstavnicami stranke in besedila, ki jih je stranka objavila na svojih spletnih straneh. Analiza je pokazala, da stranka SDS družbene probleme artikulira skozi rabo nacionalističnih, nativističnih in esencialističnih argumentov ter širi in normalizira ksenofob-ne in rasistične ideje tako, da poustvarja manjšine in politične nasprotnike kot grožnjo slovenski kulturi, vrednotam in življenjskemu slogu ter stranki sami.
