Današnji evropski prostor zaznamujejo naraščajoči nacionalizem, rasizem, ksenofobija in islamofobija. Te pojave de facto podpirajo osrednje politične stranke, kot je nemška CDU-CSU, britanska Konservativna stranka, francoska UMP in tudi Socialistična stranka (kar je mogoče ponazoriti z izjavo sedanjega predsednika vlade Mauela Vallisa o Romih). Toda še odkritejše jih podpirajo različne stranke in gibanja, ki jih na splošno označujemo za desno populistične. Pojem »populističen« je v resnici postopoma izpodrinil pojem »fašističen« in z njim označujemo skrajna ali radikalna desničarska gibanja in stranke, kot je npr. Nacionalna fronta v Franciji, ki zagovarja »bolj prikrite« oblike rasizma, ki jih lahko splošneje opredelimo kot »kulturni rasizem«. Fašizem, ali natančneje neofašizem, pa zato ni izginil: v zadnjih letih je ponovno prilagodil svojo ideologijo in simbole in ostaja minoritaren element evropske politične arene. Članek obravnava razlike in podobnosti med neofašizmom in desničarskimi »populističnimi« gibanji. Osredinja se na italijanski primer, ki je lahko poučen zaradi tradicije fašizma in neofašizma, ki sega v 40. leta prejšnjega stoletja (čas po koncu 2. svetovne vojne), in desničarske populistične sile, Severno ligo, ki ima v jedru svojega programa protimigracijsko sporočilo (v zadnjem času ga kombinira z odločnim zavzemanjem proti evru in EU).
