Povod za tematsko številko Časopisa za kritiko znanosti o politični ekonomiji komuniciranja je najino spoznanje, da je ta temeljni kritični pristop v komunikologiji v slovenskem raziskovalnem prostoru – posebno na ravni teoretskih utemeljitev in refleksij – komajda prisoten. Čeprav bi nekaj podobnega bilo bržkone mogoče zapisati za številne druge kritične pristope, ki so v mednarodni akademski skupnosti že splošno uveljavljeni in imajo dolgo raziskovalno tradicijo (slovenski znanstveni prostor je navsezadnje izrazito majhen, v svetovnem pogledu pa je pravzaprav irelevanten), se zgodovinski kontekst, v katerem smo se znašli, zdi še posebej zrel za oživitev politične ekonomije komuniciranja.
Izhajajoč iz spoznanja, da je internet več kot le nova informacijska in komunikacijska tehnologija, saj njegov razvoj uteleša, reproducira in vzdržuje oblike družbene organizacije, ki prevevajo celotno družbeno strukturo, članek kritično obravnava idejo, da je internet (oz. digitalna tehnologija na splošno) prvi zabrisal mejo med pasivno potrošnjo in aktivno proizvodnjo v komuniciranju. Kritika te teze temelji na odsotnosti temeljite analize (1) zgodovinskih predhodnikov interneta in (2) družbeno-ekonomskih posledic interneta za posameznika in družbo. Zasnova analize v obeh razsežnostih kaže, da internet nima primata v brisanju jasne meje med proizvodnjo in potrošnjo niti ne prinaša nesporno koristnih družbenih posledic.
Prispevek treh ključnih severnoameriških predstavnikov politične ekonomije komuniciranja je nastal v kompleksnih in konfliktnih okoliščinah, ko je morala ta kritična raziskovalna tradicija (vnovič) opravičevati svoj obstoj. Napadi na pristop so prihajali tako od znotraj, iz samega akademskega okolja, kot od zunaj, iz širšega družbenega konteksta, saj naj bi kritična politična ekonomija postala nepomembna in nepotrebna za razumevanje družbe. Z zmago liberalizma in kapitalizma naj bi bili podani odgovori na ključna vprašanja zgodovine. Prispevek in njegovo mestoma obrambno držo – avtorji skozi celotno besedilo podajajo argumente za nadaljnjo aktualnost političnoekonomskega pristopa, ko ga vsi odpisujejo, in podajajo skico njegovih osrednjih značilnosti – je zato potrebno razumeti tudi kot odgovor na te pritiske, ki sicer niso bili niti povsem novi niti se niso pojavili prvič, so pa bili zato v tem času morda najostrejši. V času krize in zavedanja o naraščanju neenakosti se argumenti, o katerih razpravljata avtorici in avtor, morda zdijo manj pomembni; to prepričanje utegne krepiti še dejstvo, da je postmoderna misel od devetdesetih let 20. stoletja postala bistveno manj mikavna, vendar se podobne ideje in očitki skozi zgodovino družbene misli ponavljajo v različnih oblikah in variacijah, politična ekonomija komuniciranja pa ostaja marginalen pristop.
McChesneyev prispevek je bil prvotno objavljen kot uvodno poglavje v zborniku Capitalism and the Information Age. V njem so avtorice in avtorji, ki ne prihajajo le s področja kritične komunikologije, med drugim podajali kritiko takrat posebej aktualnih diskurzov o revolucionarnih potencialih interneta in novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij ter o informacijski družbi, ki je v očeh mnogih avtorjev predstavljala popolno diskontinuiteto s preteklostjo. V tem pogledu je zbornik vnesel v te diskusije, ki so največkrat slavile nove tehnologije in družbene spremembe, prepotrebno mero kritične refleksije. Morda velja v zborniku posebej izpostaviti prispevka Noama Chomskega in Edwarda Hermana, ki podajata vnovičen premislek o vlogi propagande v družbi in o lastnem propagandnem modelu, na katerega so se nanašale številne (predvsem neupravičene) kritike. Hermanovo poglavje je na primer v celoti namenjeno zelo tehtnemu odgovoru nanje. McChesneyev uvodni prispevek po drugi strani podaja krajši vpogled v zgodovino pristopa, ga umešča v kontekst globalnega kapitalizma (resnično zavedanje o njegovem pomenu na svetovni ravni se je šele gradilo), ob tem pa ne izpušča takrat aktualnih dilem, ki ostajajo relevantne še danes (mdr. liberalizacija trgov in korporativno lastništvo medijskih industrij, razraščajoča monopolizacija, digitalizacija in internet). Gre za pomemben prispevek, ki pa kaže omejitve t. i. šole monopolnega kapitalizma in McChesneyevega mestoma morda pretirano aktivističnega pristopa, obenem pa potrjuje tudi dejstvo, da je napovedovanje prihodnosti za družboslovce zelo nehvaležno opravilo.
V članku se ukvarjamo s proučevanjem feministične analize na področju politične ekonomije komuniciranja. Obravnavamo perspektive feminizmov, ki se spogledujejo z marksizmom, socialistični in radikalni feminizem, v luči pomena za študije s področja komuniciranja. Zanima nas relevantnost feministične kritike marksizma, ki opozori na uspoljenost razreda in v obravnave neenakosti kapitalistične družbe poleg analize produkcijskih razmerij vnese kritiko reproduktivnega dela. Vpeljemo definicijo »kapitalističnega patriarhata« in »spolnega razreda«, da bi poudarili dialektično razmerje med kapitalistično razredno razslojenostjo in hierarhično spolno strukturiranostjo kapitalistične družbe. Zaton materialistične perspektive v feministični kritiki problematiziramo kot obrat k diskurzu in ideologiji ob hkratni marginalizaciji razreda kot analitične kategorije. V članku vpeljemo tudi intersekcionalno razumevanje spola kot neesencialistično razumevanje, ki spol dehomogenizira. Pozornost namenjamo tudi perspektivam za feministično politično ekonomijo komuniciranja danes, ugotavljamo, kako se konstituira in kakšen tip analize prinaša ter zakaj je pomembna za razumevanje sodobne družbe in procesov komuniciranja.
»Morda del našega kritičnega raziskovanja celo pomaga kapitalu«: Intervju s profesorico Janet Wasko
(
Janet Wasko je profesorica na School of Journalism and Communication Univerze v Oregonu (ZDA) in svetovno priznana avtorica na področju politične ekonomije komuniciranja. Janet Wasko je aktualna predsednica Mednarodne zveze za raziskovanje medijev in komuniciranja (IAMCR), ki je največja svetovna organizacija na področju komunikologije. Objavila več vplivnih del o filmski industriji, predvsem o Hollywoodu in korporaciji Disney. V intervjuju je spregovorila predvsem o vplivih na njen pristop, njeni vlogi in delu v IAMCR, njenem razumevanju delovanja kulturnih in medijskih industrij, o političnoekonomskem pristopu v komunikologiji ter vprašanjih, povezanih s filmsko industrijo, s katerimi se primarno ukvarja v svojem raziskovanju.
Prispevek se osredinja na razpravo med kulturnimi študijami in politično ekonomijo medijev in komuniciranja s poudarkom na delu Stuarta Halla. Ta razprava, ki po t. i. kulturnem obratu zaseda še pomembnejše mesto, še vedno ponazarja enega temeljnih razcepov pri proučevanju komuniciranja. Kulturne študije so se namreč med drugim vzpostavile ravno z nasprotovanjem ekonomskemu redukcionizmu klasične, na marksizem oprte politične ekonomije. Kot je ugotavljal v enem od esejev na to temo, se marksizem in kulturne študije niso nikoli v celoti teoretično prekrivali, leta 2007 pa je na eni večjih konferenc ocenil, da so šle kulturne študije predaleč in so s konceptualnega zemljevida v celoti zbrisale ekonomijo. Po njegovem mnenju je ključno vprašanje, ki bo tudi v ospredju tega prispevka, kako neesencialistično in nedeterministično razumeti ekonomijo po kulturnem obratu – torej s konstitutivnega mesta, ki ga je zavzela kultura.
Besedilo je prevod poglavja dveh ključnih britanskih predstavnikov politične ekonomije komuniciranja, ki je bilo izvorno objavljeno leta 1978 v zborniku Ideology and cultural production. V njem sta poskušala nasloviti vprašanje, kako dejstvo, da so mediji kapitalistična podjetja, vpliva na njihovo delovanje. Avtorja kritizirata odsotnost političnoekonomske perspektive v sodobnem raziskovanju ideološke vloge množičnih medijev in zagovarjata tezo, da je ta perspektiva, ki med drugim vključuje razumevanje lastništva, nadzora nad produkcijskim procesom ter širšega nacionalnega in mednarodnega gospodarskega konteksta, nepogrešljiva za celovito razumevanje ideološkega delovanja množičnih medijev. Besedilo je nastalo v času, ko se je politična ekonomija komuniciranja že uveljavila kot relevanten pristop (čeprav se je ni nujno imenovalo tako, avtorja na primer še zmeraj pišeta kar o sociologiji), obenem pa je bilo splošno sprejeto, da mediji večinoma delujejo po zakonih kapitalističnega trga. Kot poudarjata tudi avtorja, navkljub temu ni bilo jasno, kakšne naj bi bile posledice te ugotovitve za razumevanje njihovega delovanja. Znanstveno raziskovanje medijev je bilo tako ujeto v past dveh nasprotujočih si pristopov, ki sta zašla v slepo ulico: na eni strani vulgarnih interpretacij neposrednega vpliva baze na vrhnjo zgradbo, torej kapitalističnih proizvodnih odnosov na ideologijo (določeni tokovi marksizma), na drugi strani pa se je raven ideologije v veliki meri obravnavalo ločeno od dejstva, da gre prav za kapitalistične institucije, kar vpliva na njihovo delovanje (kritične kulturne študije). Ta vprašanja so že takrat bistveno presegala komunikologijo; z njimi so se soočali skoraj vsi kritični avtorji, ki so na takšen ali drugačen način obravnavali vprašanja ideologije in družbene reprodukcije. Prispevek Goldinga in Murdocka je pomemben, ker so se vprašanja, ki jih odpirata, do danes pozabila, ne da bi bila kadarkoli zadovoljivo razrešena.
Vloga komunikacijskih tehnologij v času financializiranega kapitalizma: mapiranje terena politične ekonomije komuniciranja
(
Konec keynesijanskega obdobja, ki ga je nadomestil neoliberalizem, je v kapitalističnem sistemu prinesel nekaj temeljnih sprememb. Narasla je moč finančnega sektorja z »inovativnimi« finančnimi mehanizmi, ki so pripomogli k reorganizaciji produkcije. Tehnološka revolucija in procesi privatizacije, marketizacije javnega ter financializacija podjetij so se odražali tudi v medijskem sektorju, kjer so novičarske organizacije postajale čedalje bolj integrirane v transnacionalne tokove kapitala. Posledice teh procesov so se v medijih (a tudi v drugih poklicih) kazale v proletarizaciji in fordizaciji delovne sile, ki je omogočila pavperizacijo novinarskega dela. Čedalje večji pritiski na mezde kot posledica teženj po zmanjšanju stroškov dela so se kazale v čedalje večjih zahtevah po multiskillingu, ki so paradoksno prinesle celo nasproten proces – deskilling delavcev. Četudi se morda zdi, da so v tem obdobju kognitivnega dela nekatera področja izvzeta iz zakona vrednosti in delovnih odnosov, je general intellect (obča védnost) še vedno zamejena s kapitalsko obliko. Ker so produkcijski odnosi še vedno kapitalistični, obča védnost pa se lahko uveljavi šele v komunizmu, lahko rečemo, da se obča védnost trenutno še ne more udejanjiti.
Zakon o tendenčnem upadanju stopnje dobička in uporabniška komunikacijska tehnologija
(
Avtor kritično razčleni sedanjo obravnavo zakona o tendenčnem padanju stopnje dobička, v katerem je Marx zaobjel temeljno kontradikcijo kapitalističnega načina produkcije, in svoje ugotovitve aplicira na poslovne strategije informacijskega kapitalizma v segmentu končnih uporabnikov informacijske in komunikacijske tehnologije. Njihovo neplačano delo za lastnike platform digitalnih medijev, prav tako pa njihovi nakupi strojne in programske opreme, so svojevrstno nasprotje delujoče težnje po »zakonu«. Analiza pokaže, da neplačano nematerialno delo končnih uporabnikov in njihovo prevzemanje stroškov opreme zvišuje profitno stopnjo na način, ki v Marxovem času ni bil ravno v navadi, vendar to še vedno ne pomeni, da zakon ni veljaven. Tudi nasprotne težnje imajo svoje meje in jim kapital ravno zaradi tega ne dovoli, da bi se do konca izpele in vzpostavile možnosti za »novo« temeljno kontradikcijo, kot jo konceptualizirajo italijanski avtonomisti.
Družabni mediji so fenomen, ki je nastal z nastopom spleta 2.0 (Web 2.0). Njihova bistvena specifika je t. i. user generated content, kar pomeni, da so posamezniki in njihovo življenje vpeti v družbeno interakcijo, kjer se njihova identiteta do neke mere podredi logiki ustvarjanja dobička. Z vidika kritike politične ekonomije se fenomena digitalnega dela avtor loti z digitalno delovno teorijo vrednosti, vendar ostaja odprto vprašanje subjektivnega vidika. V članku avtor izhaja iz predpostavke, da je analiza dinamičnega značaja kapitalizma nujno povezana s historičnimi transformacijami subjektivnosti. Zanima ga, katere vrste subjektiviteta se producira v »procesu produkcije« na Facebooku, kako potekajo odnosi menjave informacij in pomena v tem mediju in katere vrste zavest spremlja to virtualno identiteto. Na to vprašanje poskuša odgovoriti z eksplikacijo družbenih oblik posredovanja med posamezniki na družabnem omrežju. Osredini se na vprašanje, kako fotografije, objave in komentarji strukturirajo spletno subjektiviteto in njeno funkcijo. Odgovori na ta vprašanja nam lahko pomagajo pri razumevanju določenega vidika socioekonomske strukture sodobnega kapitalizma in nosijo emancipacijski potencial v možnosti negacije tovrstnih družbenih odnosov. Članek je omejen na raziskavo konstrukcije subjektivitete v družabnih medijih, ki jo avtor skuša razumeti v dinamičnem smislu in glede na formalne pogoje komuniciranja v družabnih medijih ter družbeni položaj, v katerem so ti mediji.
Prispevek obravnava avtoričin prehod kariere iz kritične komunikologije v turistične študije ter kognitivno disonanco, s katero se je pri tem srečala. Namen prispevka je poskus razhajanja med komunikologijo in turističnimi študijami tako na ravni teorije kot na ravni empirije. Na ravni teorije avtorica kritično obravnava trenutno razumevanje turizma kot zgolj industrije in opozarja na širše razumevanje turizma kot družbene sile, katere normativni cilji so povezovanje med kulturami, izboljševanje človekove blaginje in ohranjanje naravne in kulturne dediščine. V drugem koraku avtorica primerja razvoj kritične misli v komunikologiji in turističnih študijah in identificira prelom med t. i. »kulturnim preobratom« v turističnih študijah in turističnimi študijami, ki sledijo idejam politične ekonomije. Kot zadnje avtorica obravnava razhajanje med empiričnim raziskovanjem novih medijev z vidika politične ekonomije in vidika turističnih študij ter na primeru TripAdvisorja opozarja na »slepo pego« v literaturi o turizmu, kjer se osredinjajo na socialne medije kot zgolj orodje, spregledano pa je dejstvo, da so mediji, kot je TripAdvisor, umeščeni v določen politično-ekonomski kontekst in delujejo po načelih lastnih interesov in organiziranosti.
V prispevku avtorja proučujeta spremembe v kvalifikacijah in delovnih pogojih zaposlenih v treh panogah produkcijske verige tiska (produkcija papirja, tiskarstvo in založništvo) po izbruhu krize v letih 2008–2009. Avtorja proučujeta, ali podjetja vidijo eno od poti iz krize v izboljševanju kvalifikacij zaposlenih; kako so se vse tri panoge odzvale na krizo na področju zaposlovanja in intenzivnosti dela; in kako vidijo delavci pogoje dela v novih razmerah. Te teme predstavljata s tremi poglobljenimi študijami primerov podjetij z različnim lastništvom. Pri raziskovanju sta uporabila tri raziskovalne metode: analizo sekundarnih virov, polstrukturirane intervjuje s člani uprav in predstavniki delavcev ter anketo med delavci v izbranih podjetjih. Pomembnejši ugotovitvi prispevka sta, da vključenost v izobraževanje na ravni podjetja še ne pomeni večje usmerjenosti podjetja v razvoj kompetenc zaposlenih, saj gre lahko za učinek do-/de-kvalifikacije delavcev. Zmanjšanje števila zaposlenih (ali malenkostno povečanje števila zaposlenih v tiskarni) pa je premo sorazmerno z večjo intenzivnostjo dela.
Avtor poskuša artikulirati racionalno zahtevo po povečanju obsega prostega časa ter preobrazbi mezdnega dela. Najprej pokaže, da je ponotranjenje fetišiziranih kapitalističnih odnosov in razmerij integralni del obstoja kapitalizma. Pokaže, da tako kapitalist kot delavec svet konstruirata prav skozi arbitrarne forme mišljenja in zaznavanja ter da je delo obenem ključni dejavnik, ki te forme generira, modificira in reproducira. Marxovo teoretizacijo abstraktnega mezdnega dela dopolni s pomočjo Bourdieujevega koncepta habitusa in Foucaltovega razmišljanja o telesu in normi, ki ju umesti v fenomenološki del kritike mezdnega dela. V drugem delu predstavi predlog strategije francoskega ekonomista Michela Hussona, ki obe kritiki uspešno integrira v svojo misel in zato zagovarja specifično ukinitev kapitalizma: krajšanje delovnega tedna skozi socializacijo proizvedenega. Hussonovo strategijo avtor članka dopolni z utemeljitvijo, kako razredni boj razširiti preko meja poklicne solidarnosti, na teren univerzalnih pravic. Premislek nameni dobrini, ki bi, če bi jo zagotavljali univerzalno in brezpogojno, omogočila posameznikom in posameznicam odmik od ekonomske nujnosti. Argumentira, da je treba o stanovanju oz. bivališču na splošno razmišljati zunaj vrednostne forme in jih zagotavljati brezpogojno in univerzalno. V zadnjem delu članka argumente izostri tako, da opozori na določene težave, ki izhajajo iz predpostavk Hussonovih predlogov. Skozi kolegialno kritiko, ki izhaja iz globalnosti kapitalizma kot sistema, skuša dopolniti projekt historičnih in materialnih pogojev avtonomije, ki jih strukturirajo in pogojujejo omejitve kapitalističnega sistema.
V intervju z Brankico Petković, dolgoletno urednico strokovne revije Medijska preža in knjižne zbirke Media Watch, ki sta izhajali v okviru Mirovnega inštituta in kritično analizirali medije ter njihovo vlogo v družbi, smo spregovorili o vlogi Medijske preže pri medijskih analizah, o vzpostavitvi in delovanju revije in knjižne zbirke, o protislovjih, ki so bila posledica financiranja s strani Zavoda za odprto družbo Georga Sorosa, ter o širšem družbenem kontekstu, v katerem so mediji zreducirani na industrije, ki se niti pretvarjajo ne več, da služijo javnosti.
Poziv k Novi mednarodni informacijski in komunikacijski ureditvi in poročilo MacBridove komisije: zgodovinska kontekstualizacija
(
V članku predstaviva prizadevanja za uveljavitev nove mednarodne (pozneje: svetovne) informacijske in komunikacijske ureditve. K oblikovanju teh zahtev je pripomogel razcvet politične ekonomije komuniciranja v sedemdesetih letih 20. stoletja, kjer so v ospredje med drugim prišla vprašanja globalnih neenakosti v informacijskih in komunikacijskih tokovih in njihova vloga pri zagotavljanju globalne hegemonije ameriškega kapitalizma. Zahteve po bolj demokratični informacijski in komunikacijski ureditvi so konec sedemdesetih let predvsem na pobudo gibanja ne-uvrščenih zavzele pomembno mesto v Unescu, vendar so bile kmalu zatrte predvsem zaradi ostrega odziva ZDA in Velike Britanije, ki so, prav zaradi nestrinjanja z načinom obravnave informacijske in komunikacijske problematike protestno izstopili iz Unesca.
V intervjuju z Bredo Pavlič, kritično raziskovalko in delavko Oddelka za svoboden pretok informacij in komunikacijske politike Unesca v osemdesetih letih, smo se pogovarjali o njeni poti v kritično analizo informacijsko-komunikacijske problematike, vlogi te problematike v takratnem akademskem okolju in v političnem kontekstu gibanja neuvrščenih ter prizadevanjih za uveljavitev Nove informacijske in komunikacijske ureditve v okviru Unesca.
Reforma medijev je predpogoj družbenih sprememb: Intervju z Danom Hindom, zagovornikom medijske reforme po modelu javnega naročanja
(
Dan Hind, zagovornik medijske reforme po sistemu javnega naročanja, v intervjuju govori o svojem predlogu demokratizacije medijev, vpetosti predloga v širši projekt progresivnih družbenih sprememb in implikacijah digitalne revolucije za državljansko participacijo v medijih.
GRAEBER, David (2014): Dolg: Prvih 5000 let dolžništva. Ljubljana: Založba cf*.
Po ženevskem poročilu iz leta 2014 znaša skupni svetovni dolg 212 odstotkov svetovnega BDP. Posameznik ob pregledu vrtoglavih številk hitro dobi občutek, da celotnega dolga ne bomo nikoli zmožni poravnati, a kljub temu se večinoma ponavlja splošna mantra, da ga je treba vrniti. David Graeber, antropolog in anarhist, se v knjigi Dolg, ki ga je izstrelila med najpomembnejše mislece današnjega časa, sprašuje o zgodovini dolga, o njegovem družbenem pomenu in o tem, zakaj kljub temu, da se zavedamo škode, ki jo imajo varčevalni ukrepi za ljudi, trdimo, da je dolg treba vrniti. Splošno sprejemanje te trditve kot zdravorazumske ustvarja ozračje, v katerem se za radikalne označujejo že zahteve, ki želijo odplačevanje dolga zgolj podaljšati. O zahtevah po odpisu dolgov ali vsaj obresti na glavnico pa v medijih pravzaprav nikoli nič ne slišimo. Graeber je s knjigo želel presekati ta molk in splošno enoumje in nastal je izjemen pregled prvih 5000 let dolžništva.