Prispevek analizira vzpon skrajno desnega gibanja Pegida v Nemčiji na eni strani skozi strategijo kulturalizacije, premestitve razrednega antagonizma, ki večinoma poteka na način islamofobije in sovraštva do migrantov, hkrati pa zamegljuje dolgoročne učinke razrednega kompromisa po letu 2002, ki je v Nemčijo že takrat postopoma uvajal model neoliberalnega varčevanja in ki delno že razloži »uspešnost« Nemčije v času sedanje kapitalistične krize. Pegida tako ni le odklon od uradne politike, prav tako pa ni zgolj ime, ki stoji na mestu nereflektiranih, zmedenih in »zaskrbljenih državljanov«, kot so jih poimenovali glavni nemški politiki in mediji. Pegido moramo razumeti raje kot simptom varčevalne politike, povečanega izkoriščanja delavskih razredov in družbenih neenakosti v Nemčiji in kot desni politični odgovor na povečano negotovost v sedanji krizi EU, ki tudi v uradni nemški politiki dobiva nove obrise v stranki AfD (Alternativa za Nemčijo).
