Če želimo proučevati razvoj sodobne politične ekonomije, moramo pri tem nujno upoštevati vpliv orodij sodobnega mejnega režima, ki so uporabljena za nadzor in upravljanje populacij, katerega namen so nove delitve dela in ekstrakcija rent iz človeških teles. Članek se osredinja na primer zasilnih zavetišč v Berlinu, na njihovo funkcijo in načine, kako prosilke in prosilci za azil, nameščeni v njih, spontano netijo upore. Raziskava je nastala v okviru militantnega in kooperativnega dela mreže Lager Mobilisation Network v berlinskem okraju Wedding, ki se povezuje z ljudmi, nameščenimi predvsem v športnih dvoranah v omenjenem okraju. Avtor v članku poudarja, da je psihično izčrpavanje del strategije filtriranja »zaželenih« prosilk in prosilcev za azil od »nezaželenih«, s čimer poskušajo obdržati tiste, ki so zanimivi za sodobni trg delovne sile. Vendar omejitev gibanja in dostopa do državljanskih pravic prosilce hkrati zadržuje v zasilnih zavetiščih, ki jih vodijo zasebna podjetja, ta pa si skušajo na njihov račun ustvarjati dobiček. Daleč od tega, da bi bila neprofitna podjetja, ki vodijo zavetišča, »boljši« upravljavci kot profitni – meje med njima so namreč pogosto zamegljene. Zato avtor članka raje govori o novih oblikah protikolonialnih bojev, ki jih živeči v teh zavetiščih uperjajo proti sodobnemu mejnemu režimu v Nemčiji in EU in s katerimi skušajo skupaj z aktivisti graditi bolj vključujočo družbo.
