Redko se zgodi, da tematska številka nastaja kot odprta platforma, ki ima možnost neposrednega odzivanja na relevantne družbene dogodke. Ko smo začeli pred dobrima dvema letoma številko snovati v prepričanju, da so migracije ena ključnih tem današnjega časa, sva bili nad odzivi ožje in širše okolice neprijetno presenečeni. Še nedavno se je namreč področje migracij in begunstva za splošno javnost zdelo zelo obrobna tema. Tudi raziskovalci in raziskovalke, ki so dogajanje na tem področju podrobneje spremljali, so imeli občutek, da bi težko povedali kaj novega. Zdelo se je, da so se ključna vprašanja na tem področju izčrpala, kar je domnevno potrjevala odsotnost migrantov in beguncev v Sloveniji: opeharjeni delavci migranti so Slovenijo v veliki meri zapustili zaradi dela v Avstriji in Nemčiji, azilni dom je sameval z nekaj posamezniki in posameznicami, glede izbrisa je prevladalo mnenje, da spada v preteklost, saj naj bi se položaj izbrisanih v glavnem razrešil itd. V ospredje sva tako najprej postavili čedalje bolj množično izseljevanje mladih iz Slovenije, kar se je v tistem času zdelo najbolj aktualen pojav na področju migracij v Sloveniji. Raziskovanje emigracije sva želeli na eni strani povezati z dosedanjimi študijami na področju imigracije in preveriti, kateri metodološki pristopi in teoretski uvidi bi bili lahko uporabni pri obeh oblikah preseljevanja. Na drugi strani pa sva želeli, da bi prispevki pojav izseljevanja umestili v kontekst družbeno-ekonomskih razmer v državi, ki je za mlade vse manj perspektivna. Kljub preoblikovanju teme pa je odziv potencialnih avtoric in avtorjev ostal skromen – zadostoval je le za manjši tematski blok, zato sva se znova začeli spraševati o smiselnosti urejanja te številke.
Zubair prihaja iz Afganistana in je računalniški inženir. Leta 1994, ko je bil star osem let, se je skupaj z družino preselil v Pakistan, od koder so se vrnili leta 2002. Zubair je začel obiskovati sedmi razred kabulske srednje šole Amani (Fderverein Amani-Oberrealschule Kabul), v kateri je bil učni jezik nemščina. Sočasno se je učil tudi dari, ki ga pred tem ni govoril. Po končani srednji šoli se je vrnil v Pakistan, kjer je na Univerzi Iqra diplomiral iz računalništva. Naslednji dve leti je preživel v Indiji, kjer je na Ghandijevi univerzi pridobil dva magisterija, in sicer na programih Računalniški inženiring in Mrežne tehnologije. V Afganistan se je vrnil leta 2009 in eno leto pozneje pridobil tako Microsoftov kot tudi CISCO-v certifikat za mrežnega inženirja.
"Vzpon in padec" koridorja: nekaj refleksij o spremembah na balkanski migracijski poti od poletja 2015
(
Konec poletja 2015 se je temeljito zatresel status quo evropske migracijske politike. Množičnost in moč gibanja migrantk in migrantov, ki so vsakodnevno prihajali iz Turčije na grške otoke, od tam pa po t. i. balkanski migracijski poti proti EU, sta s pritiskom na »trdnjavo Evropo« dosegli, da se je septembra 2015 odprl koridor za (sorazmerno) hitrejši in varnejši prehod od Grčije do Avstrije. Članek je poskus refleksije dogodkov v zadnjem letu – vzpostavitve koridorja, njegovih značilnosti in transformacij ter končnega zaprtja. V prvem delu članka oriševa konceptualni okvir, v katerem pojasniva razliko med balkansko migracijsko potjo in koridorjem ter predstaviva časovni okvir »vzpona in padca« koridorja. Iz perspektive avtonomije migracij v drugem delu analizirava spremembe, ki jih je v migracijski politiki in praksi začasno povzročil koridor in predlagava tezo, da je vzpostavitev koridorja zmaga migrantskega osvobodilnega gibanja, njegova narava pa je zasidrana v poskusih nadzora gibanja ljudi: če ta ne uspe z represijo, ga je treba zagotoviti preko humanitarizma. V tretjem delu razmišljava o vlogi koridorja in njegovega zaprtja pri afirmaciji globalnega apartheida, s čimer postaviva koridor v kontekst neoliberalnega kapitalizma. Globalni apartheid s postavljanjem meja proizvaja kategorije ljudi z različnim dostopom do pravic. Z izolacijo in onemogočanjem stikov (na fizične in diskurzivne načine) med državljani in tistimi, ki so iz državljanstva izključeni, pa koridor in še bolj njegovo zaprtje prispevata k vzpostavitvi vzporednega notranjega apartheida. Take razmere ogrožajo solidarnost in prepoznavanje zavezništev v skupnih bojih proti globalnemu kapitalizmu.
Na podlagi krajšega terenskega raziskovanja v tranzitnem centru za begunce v Slavonskem Brodu avtor članka analizira sedanjo azilno politiko na Hrvaškem. Opozori na ključno strukturno vlogo in funkcijo tranzitnega centra v varnostni humanitarizaciji azilne politike. Humanitarizacijo proučuje v kontekstu podobnih azilnih politik v Evropi. Analiza pokaže, da imajo humanitarne politike na Hrvaškem in v Evropi enako biopolitično dualno strukturo sočutja in represije (compassion and repression). Na Hrvaškem je taka politika še restriktivnejša in temelji na potrjevanju neenakosti, nepriznavanju revščine, nacionalizmu, rasizmu, suspenziji pravic in normalizaciji strukturnega nasilja. Avtor prav tako razkrije, da taka politika zaradi izključujočega nacionalnega okvira prihajajočim beguncem ne omogoča trajne rešitve njihovega položaja.
Namen članka je analizirati migracijski koridor, ki so ga v drugi polovici leta 2015 upravljale državne oblasti na balkanski migracijski poti, ga razumeti z vidika obstoječega pravnega in institucionalnega okvira ter pokazati, da je bil koridor pojav, ki je bil zunaj pozitivnega nacionalnega in evropskega pravnega reda, hkrati pa je odgovarjal na zahteve mednarodnega prava temeljih človekovih pravic. Koridor je bil jasen, nameren in koordiniran odstop od pravil. Predstavljal je stanje izjeme in uvedbo nekakšnih izrednih razmer, v katerih so bila pravila, ki so jih sprejeli nacionalni in evropski zakonodajalci, suspendirana in nadomeščena z internimi navodili oz. dekreti, v njihovi odsotnosti pa kar z iz dneva v dan spreminjajočo se prakso državnih oblasti. Analiza je izdelana prek primerjave pozitivnega pravnega sistema z dejanskim postopanjem državnih struktur in identifikacijo odstopanj, ta pa so kvalitativno ovrednotena z vidika mednarodnopravnih standardov. Hkrati je namen članka pokazati, da je bil koridor, ki je bil pogosto poimenovan tudi »humanitarni koridor«, humanitaren le na videz, saj so državne strukture pri upravljanju koridorja težile k povsem drugim, s humanitarnostjo nepovezanim ciljem, zlasti interesom državnih oblasti, da begunci in migranti čim prej zapustijo njihovo ozemlje.
»Ogromno delo, uspešno, vzorno!«: »Upravljanje« mej v Sloveniji v času povečanega prihoda migrantov 2015/2016
(
Članek analizira dogajanje na slovenski meji od jeseni 2015 do februarja 2016 s pomočjo konceptov o mejah, suverenosti, varnosti in humanitarnosti. Glavno raziskovalno vprašanje se dotika uporabe meje kot prakse za obvladovanje migracij in vzdrževanja suverenosti predvsem v imenu varnosti, manj pa človečnosti. Pri tem so bile uporabljene naslednje metode: pregled relevantne literature, opazovanje z udeležbo, analiza vsebine v dogajanje vpletenih nevladnih organizacij na Facebooku ter poročanja v slovenskih medijih (Delo). Rezultati kažejo možnost, da je Slovenija na svojih mejah namerno ustvarila izredne razmere, s pomočjo katerih je nato lahko v imenu varnosti in suverenosti obvladovala in nadzirala migrante na njihovi poti do Avstrije.
Če želimo proučevati razvoj sodobne politične ekonomije, moramo pri tem nujno upoštevati vpliv orodij sodobnega mejnega režima, ki so uporabljena za nadzor in upravljanje populacij, katerega namen so nove delitve dela in ekstrakcija rent iz človeških teles. Članek se osredinja na primer zasilnih zavetišč v Berlinu, na njihovo funkcijo in načine, kako prosilke in prosilci za azil, nameščeni v njih, spontano netijo upore. Raziskava je nastala v okviru militantnega in kooperativnega dela mreže Lager Mobilisation Network v berlinskem okraju Wedding, ki se povezuje z ljudmi, nameščenimi predvsem v športnih dvoranah v omenjenem okraju. Avtor v članku poudarja, da je psihično izčrpavanje del strategije filtriranja »zaželenih« prosilk in prosilcev za azil od »nezaželenih«, s čimer poskušajo obdržati tiste, ki so zanimivi za sodobni trg delovne sile. Vendar omejitev gibanja in dostopa do državljanskih pravic prosilce hkrati zadržuje v zasilnih zavetiščih, ki jih vodijo zasebna podjetja, ta pa si skušajo na njihov račun ustvarjati dobiček. Daleč od tega, da bi bila neprofitna podjetja, ki vodijo zavetišča, »boljši« upravljavci kot profitni – meje med njima so namreč pogosto zamegljene. Zato avtor članka raje govori o novih oblikah protikolonialnih bojev, ki jih živeči v teh zavetiščih uperjajo proti sodobnemu mejnemu režimu v Nemčiji in EU in s katerimi skušajo skupaj z aktivisti graditi bolj vključujočo družbo.
Začetek leta 2015 so zaznamovale novice o številnih beguncih, ki so na poti do varnega zatočišča utonili v Sredozemskem morju. Posledično se je okrepila že obstoječa pot čez Balkanski polotok, del katere je tudi Slovenija. Še pred prvim prihodom beguncev na hrvaško-slovensko mejo se je oblikovala aktivistična pobuda Protirasistična fronta brez meja, katere delovanje lahko razdelimo na tri faze, o katerih smo se pogovarjali z intervjuvanci: prvo so zaznamovale solidarnostne demonstracije, drugo delovanje na mejah tako imenovane balkanske poti, tretjo pa vzpostavljanje mreže in organizacija dejavnosti s tistimi begunci, ki so za azil zaprosili v Sloveniji. Z aktivistkama in aktivistom pobude smo se pogovarjali tudi o samoorganizaciji in medsebojnemu učenju, integraciji, humanitarizmu in obstoječi azilni politiki.
Begunci za kritiko znanosti je publicistični projekt petih serij fotografij, ki jih je posnelo in za objavo izbralo pet beguncev. Projekt je odziv na dogajanje na mejah in prihod beguncev od oktobra leta 2015 do danes. Zamisel je dobila prve obrise lani septembra v Ljubljani na pogovoru Vloga medijev in novinarjev pri rušenju zidov in gradnji mostov v okviru Festivala Bivak, na katerem je Arne Hodalič predstavil serijo fotografij iz Indije in Bangladeša. Nastop Arneja Hodaliča ni bil navadno potopisno predavanje, temveč razmislek o fotografiranju, v katerem medsebojna razmerja med fotografom, fotografiranim in gledalcem oblikujejo moč fotografije, ki s svojimi podobami, objavljenimi v klasičnih in novih medijih, konstruirajo umetno podobo sveta oziroma virtualni in spektakelski svet, s tem pa oblikujejo tudi naše dojemanje, ocenjevanje in vrednotenje dogodkov in stanja stvari. Ker je za Arnejem Hodaličem na tisoče kilometrov prehojenih poti, na katerih je s fotoaparatom rezal iz realnega sveta fotografske izseke in spreminjal konkretno realnost v prefinjena likovna razmerja med kontrasti barv, oblikami likov in trdnostjo črte, in ker je skozi njegove roke šlo na tisoče fotografij, ki jih je izbiral in pošiljal medijem ter jih nato videl objavljene v časopisih in revijah na vseh koncih zemeljske oble, bi težko trdili, da Arne Hodalič ni kompetenten govorec o fotografiji kot sredstvu medijske in druge konstrukcije sveta.
Rodil sem se v Iranu. Moje rano otroštvo je bilo srečno. Oče je delal v nacionalni banki v Teheranu in živeli smo mirno. Po islamski revoluciji, ki se je končala leta 1979, se je naše življenje zelo spremenilo. Moja družina pripada bahaizmu, monoteistični religiji, ki je nastala v 19. stoletju v Iranu. Ker je v Islamski republiki Iran islam zapovedan kot edina prava religija, bahaizma v Iranu ne priznavajo kot verske skupnosti in ga preganjajo, bahajci pa nimamo enakih pravic kot drugi Iranci. Denimo, obiskujemo lahko osnovno in srednjo šolo, na kolidže in univerze pa kot nemuslimani nimamo vstopa. Bahaji smo največja verska manjšina v Iranu. Po islamski revoluciji jih je veliko pobegnilo iz države in ker smo v Iranu preganjani, nam je večina zahodnih držav doslej priznavala status begunca. Bahajske skupnosti so prisotne v 200 državah, bahajci pa smo izjemno solidarni med sabo.
Med državami članicami EU obstajajo velike razlike v ureditvi in izvajanju mednarodne zaščite. Zato želijo prosilci za mednarodno zaščito sami izbrati državo, v kateri bodo vložili prošnjo za mednarodno zaščito. Države članice nadomeščajo manko harmonizacije prava mednarodne zaščite s kaznovanjem prosilcev za mednarodno zaščito, ki zaprosijo za zaščito v preferenčni državi in ne v tisti, ki je odgovorna na podlagi uredbe Dublin III. Novi Zakon o mednarodni zaščiti, ki implementira procesno direktivo EU, določa, da šteje prošnja za mednarodno zaščito za umaknjeno, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom, postopek pa se ustavi. Če prosilec vloži naknadno prošnjo po preteku devetih mesecev ali več kot enkrat, je mogoče, da njegova prošnja ne bo deležna vsebinske obravnave. Zaradi preprečevanja izbire države azila pravo EU dopušča možnost, da nekateri prosilci, ki bi bili upravičeni do priznanja statusa begunca ali do subsidiarne zaščite, do tovrstne zaščite ne pridejo. To je v nasprotju s prepovedjo vračanja, ki je utemeljena v presoji tako ESČP kot Ustavnega sodišča RS. Mehanizmi preprečevanja izbire države azila lahko nasprotujejo uveljavljenim standardom varovanja človekovih pravic, so nepošteni ali nerazumni ter najbolj prizadenejo najšibkejše skupine prosilcev za mednarodno zaščito.
Članek obravnava tri vidike migracij v športu: razloge za migracijo športnikov iz t. i. držav globalnega juga v RS in drugam v Evropo, vlogo, ki jo igra šport pred migracijo in po njej, ter priložnosti, ki jih RS ponuja športnikom. Empirično temelji na pogovorih z migranti, ki se oz. so se ukvarjali s športom. Nekateri od njih so se ob prihodu v Slovenijo znašli v Azilnem domu oz. Centru za tujce. Slovenska zakonodaja navaja, da je v primeru dobrih športnih dosežkov mogoče pridobiti ustrezne dokumente za bivanje in delo v Sloveniji, vendar so izkušnje sogovornikov pokazale drugače. Zaradi čedalje natančnejšega nadzora in omejitev migracij lahko migracije v športu pomenijo tudi (novo) migracijsko strategijo. Pri migracijah v športu je pogosto prisotna tudi želja po večjem zaslužku in ne zgolj po športnih uspehih, zato jih upravičeno lahko imenujemo »beg mišic«. Znotraj afriških nogometnih migracij akterji nemalokrat postanejo žrtve prevar in izkoriščanja, kar spominja na neokolonializem in trgovino z ljudmi. Kljub neuspehom se ne vrnejo domov, njihov vsakdanjik pa postane podoben življenju drugih migrantov, ki se borijo za svoj obstanek v državi priselitve.
Prosilci za azil - someščani: decentraliziran model sprejema in nastanitve prosilcev za azil v Trstu
(
Gianfranco Schiavone, predsednik italijanskega solidarnostnega konzorcija ICS (Consorzio Italiano di Solidarietà – Ufficio Rifugiati Onlus) v Trstu, v intervjuju predstavi model decentraliziranega sprejema in nastanitve prosilcev za azil, ki v italijanskem, a tudi širšem evropskem prostoru velja za »primer dobre prakse«. Njihov model temelji na prepričanju, da je treba prosilce za azil od začetka vključevati v lokalno okolje ter jim v vsakdanjem življenju omogočiti čim več avtonomije. Tržaška izkušnja kaže, da je v primerjavi s centraliziranim modelom nastanitve (centri za sprejem prosilcev za azil) razpršena oblika nastanitve (v stanovanja in druge manjše objekte) bolj kakovostna, obenem pa sproža manj napetosti v lokalni skupnosti in je finančno ugodnejša. Poleg tega Gianfranco Schiavone razmišlja o spremembah evropske politike v prihodnosti ter pri tem ugotavlja, da bo v prihodnje tudi v Slovenijo prišlo večje število beguncev. Pri tem se sprašuje, ali bo Slovenija vztrajala pri dosedanjem centraliziranem modelu in predlaga vpeljavo razpršene oblike nastanitve, ki bi lahko imela podobne učinke kot tržaški model.
Lampeduška listina je dogovor, ki je nastal kot rezultat artikulacije 'od spodaj' v času srečanja številnih organizacij, združenj in posameznikov, ki so se zbrali na Lampedusi med 31. januarjem in 2. februarjem 2014 po dveh brodolomih (prvi se je zgodil 3., drugi pa 11. oktobra 2013), v katerih je življenje izgubilo več kot 600 moških, žensk in otrok. To sta bili takrat zadnji epizodi tragičnega dogajanja v Sredozemlju, ki se je zaradi politik vladanja in nadzora nad migracijami spremenilo v množično morsko grobišče. Lampeduška listina ni predlog zakona, niti zahteva, ki bi jo naslovili na države in vlade, temveč manifest, ki poudarja nujnost radikalne transformacije družbenih, ekonomskih, političnih, kulturnih in pravnih razmerij, ki so značilna za aktualni sistem in so temelj globalne nepravičnosti, ki prizadeva na milijone ljudi. Transformacija se mora začeti z graditvijo alternative, temelječe na svobodi in možnostih za življenje vseh posameznikov in posameznic brez vsakršnega izključevanja na podlagi nacionalnosti, državljanstva in/ali kraja rojstva. Razdeljena je na dva dela: v prvem delu so našteta temeljna načela, iz katerih naj izhajajo vsi tisti boji in bitke, ki bodo sledili objavi Lampeduške listine. Drugi del pa je odgovor na nujno soočanje z realnostjo, ki jo izrisujejo zdajšnje migracijske politike in politike militarizacije meja, z rasizmom, diskriminacijo, izkoriščanjem, neenakostjo, prisilnim zapiranjem in smrtjo človeških bitij, ki jih te politike proizvajajo, pri čemer v razmerju do te realnosti zagovarja ključne točke za njeno celostno spremembo.
Hashim prihaja iz Iraka, v domovini je bil študent ekonomije in menedžmenta. Pravi, da so pred padcem ba'atističnega režima Sadama Huseina leta 2003 šiiti in suniti ter druge ločine in religije kljub državni represiji živeli v medsebojnem sožitju brez diskriminacije. Bolj kot religijska pripadnost je namreč štelo dejstvo, da so bili sodržavljani. Nato pa je v državo vdrla prej neznana bolezen, ki je prinesla veliko trpljenja: sektaštvo, utemeljeno na logiki vpeljevanja razlik med prej enakimi. Hashim se je udeležil demonstracij proti tej razdiralni logiki, protestniki so zahtevali spoštovanje državljanskih pravic. Vendar pa v Iraku vsakogar, ki zahteva pravice, takoj označijo bodisi za terorista bodisi za prorežimskega borca ali podpornika drugih političnih strank.
Ahmad je migrant iz sirskega obmorskega mesta. Pred svojim prihodom v Slovenijo je študiral agronomijo. Njegova skupina prijateljev in znancev je bila sestavljena iz pripadnikov različnih veroizpovedi: kristjanov, alavitov, šiitov in sunitov, ki jim pripada tudi sam. Pred začetkom državljanske vojne ni bil Ahmad nikdar priča kakršnemukoli verskemu ali etničnemu konfliktu. Njegova družina je imela v mestu hišo in stanovanje. Spominja se čarobnih trenutkov, ki jih je preživel z bratom, sestro in starši. Zaljubil se je v dekle, ki mu je čustva vračalo – načrtovala sta skupno prihodnost. Pred leti se je družina razpršila: oče se je zaradi dela preselil v Katar, mati, sestra in brat pa v Dubaj. Ahmad se je odločil, da bo ostal v rodnem kraju in se šolal. Oče mu je pošiljal tristo dolarjev mesečno. Živel je v moderni družinski hiši, stanovanje v južnem predmestju pa je uporabljal za druženje s prijatelji. Vozil je mercedesa, ki mu ga je kupil oče in na katerega je bil zelo ponosen. Njegova družina si je dobro finančno stanje prigarala s trdim delom.
Članek opozori na zavajajočo in spremenljivo naravo razlik med pojmi »begunci«, »prosilci za azil« in »migranti«, pri čemer vsi ljudje, razvrščeni v te kategorije, doživljajo negotovost, ki jo zaradi pravne nejasnosti in geografske hipermobilnosti migrantskih subjektov povzroča izključevalna azilna politika EU. Sistem t. i. »hotspotov« , ki so ga prvič uveljavili maja 2015, je nov mehanizem zapiranja in identifikacije, ki je nastal kot odziv na migracijsko »vrenje« na zunanjih mejah Evrope. Na drugi strani pa tranzitne cone, kot sta taborišči v Eidomeniju na grško-makedonski meji ali improvizirano samo-organizirano begunsko / migrantsko taborišče v Calaisu, neformalno delujejo kot de facto »hotspoti«. Poimenovanje »migrantska kriza« ali »begunska kriza« označuje mrzlični poskus EU in evropskih nacionalnih držav, da nadzorujejo, zadržujejo in upravljajo (»nezakonita«) transnacionalna in medkontinentalna gibanja ljudi. Samo imenovanje krize kot begunske / migrantske je mehanizem za sprejem izrednih ali »nujnih« vladnih ukrepov in njihovo normalizacijo, pojma migrantska / begunska kriza pa personificirata krizo in jo prestavljata v telo in osebo figurativnega migranta / begunca, kakor da bi bil ali bila nosilec bolezni, imenovane »kriza«, okužbo z njo pa nosi povsod s seboj. Članek opozarja na nove prostore »tranzita«, ki jih odpirajo sami migranti in begunci, in posledično na načine, na katere so »nezakonite« mobilnosti preplezale in premešale družbeno in politično geografijo »Evrope«.
Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi: dobičkonosni napad na človečno in demokratično družbo
(
Utrjevanje mej Evrope, njihova militarizacija in ustvarjanje ilegalnih ljudi iz beguncev so glavni pristopi Evropske unije (EU) do tistih, ki bežijo, da bi preživeli. EU s tem ustvarja obmejna območja, kjer vladajo krizne razmere, vojaško-varnostni pristop pa se širi. S svojimi politikami do tretjih držav, predvsem podsaharske Afrike, EU poglablja in vsiljuje svoje politike, hkrati pa gradi aparat nadzora, ki pronica tudi v življenja prebivalcev EU. Ustvarjanje nezaželenih ljudi, brez urejenih dokumentov, koristi evropskim gospodarstvom. Vzporedno z militarizacijo mej, ki povečuje moč in vpliv vojaško-varnostne industrije, cveti tudi tihotapstvo; poti postajajo čedalje bolj nevarne in smrtonosne. Na to opozarjata antropolog Ruben Andersson, avtor knjige Illegality, Inc., in Martin Lemberg-Pedersen, danski postdoktorski raziskovalec Centra za migracijske študije na Univerzi v Koøbenhavnu. Članek temelji na pogovorih z njima.
Države Evropske unije so se na aktualna migracijska gibanja z globalnega juga odzvale s politikami klasificiranja bolj upravičenih/zaželenih od manj upravičenih/zaželenih migrantov in migrantk. Kljub dejstvu, da so tako emigracije kot tudi imigracije v evropskem prostoru zgodovinska stalnost, so se na nove migracijske realnosti odzvale na prevladujoče birokratske načine in z ukrepi, ki so migrante in migrantke vzpostavili in potencirali kot kulturno druge in kot nenehno grožnjo evropskim kulturnim in političnim vrednotam. Evropska unija ni zmogla učinkovitega odziva niti na t. i. tranzitne migracije (kot pokaže primer aktualne »balkanske migracijske poti«). Vzporedno z naraščajočo kriminalizacijo migracij in čedalje bolj restriktivno migracijsko politiko oziroma v skorajšnji odsotnosti le-te naraščajo tudi organizirane mreže tihotapcev in trgovanje z ljudmi. Boj proti tovrstnim pojavom bistvo problema odmakne od migracijskih in mejnih politik tako nacionalnih držav kot tudi Evropske unije, ki so tovrstno trgovanje s človeškimi življenji primarno producirale. V luči zgodovinskega razvoja koncepta nacionalne populacije, prevladujočega utilitarističnega gledanja na migrante in migrantke in restrukturiranja blaginjskih sistemov je treba temeljito razmisliti o dihotomijah, ki migrante delijo na bolj ali manj upravičene oziroma zaželene, in prevladujočem jeziku klasifikacij, ki širok repertoar razlogov za migracijo zoži na poenostavljene »zamišljene« kategorije, ki so definirane glede na različne dimenzije družbene stratifikacije.
Ob risanju njegovega portreta ne moremo zgrešiti širokega nasmeška, pastelne barve črtajo obraz prijetnega, delavnega in razgledanega moškega srednjih let. Imenujmo ga Matjaž. Izučil se je za elektroinženirja, pred časom je imel svoje podjetje z nekaj zaposlenimi, njihova domena pa so bile klimatske naprave vseh vrst. Občasno je predaval na univerzi, kot prostovoljec pa je deloval v največji opozicijski stranki – odgovoren je bil za mobilizacijo mladine v svoji mestni četrti.
Ob najinem prvem srečanju ni skrival navdušenja, da lahko sproščeno govoril v francoščini, saj je število njegovih sogovornikov od prihoda v Slovenijo omejeno. Pogovor je trajal tri ure, moje francosko besedišče je bilo izčrpano, Matjaž pa je bil še vedno razigran. Najino orodje boja proti občasnim komunikacijskim šumom so bili motorika rok, osredotočenost in dobrovoljni tehnični opisi. Matjaž prihaja iz Demokratične republike Kongo, zato sva se na začetku pogovarjala o medkulturnih razlikah, kulinariki, kongoški geografiji, belgijskem kolonializmu in politični razdeljenosti na dve suvereni državi z imenom Kongo, namreč na vzhodni Kongo-Kinšasa in zahodni Kongo-Brazzaville; imeni se nanašata na glavni mesti dveh držav, ki pa ju ločuje le reka Kongo.
Do poletja 2015, ko je gibanje migrantov prisililo trdnjavo Evropo, da začasno odpre koridor za hitrejši in relativno varnejši prehod čez Balkan, je bila Srbija ena izmed etap na poti do Evropske unije, na kateri je veliko migrantov obtičalo za nekaj dni, tednov ali celo mesecev. Cilj članka je iz kritične perspektive predstaviti položaj migrantov v Srbiji pred poletjem 2015. Pokazala bom, da kategorijo »migrant« ustvarja evropska migracijska politika, eksternalizirana in prenesena v srbsko zakonodajo, in jo uporablja za upravičevanje represije nad ljudmi. V prvem delu govorim o značilnostih evropske migracijske politike – njenih težnjah k sekuritizaciji in eksternalizaciji – ter trdim, da ta ustvarja kategorijo »migrant«. V drugem delu predstavim posledice evropske migracijske politike v Srbiji, ugotovljene na podlagi terenskega dela leta 2012 in od novembra 2014 do julija 2015, ki je vključevalo opazovanje z udeležbo, neformalne intervjuje in spremljanje medijske produkcije. V zadnjem delu pa se posvetim študiji primera dveh zim v subotiški džungli.
Zahodnobalkanska migracijska pot: Srbija kot zadnja točka pred vstopom v »boljši jutri«
(
Migranti si v želji po boljši prihodnosti glede na različne dejavnike izbirajo najprimernejše »ilegalizirane« migracijske poti v Evropo. Ena teh je trifazna zahodnobalkanska migracijska pot. Pomembno točko na tej poti je Srbija. Ta po navodilih Evropske unije izvaja migracijski nadzor in skuša zadrževati migrante pred vstopom v schengenski prostor. Srbija je točka, kjer se lahko prosilci za azil spočijejo in načrtujejo nadaljevanje poti znotraj meja EU. Mnogi so zaradi različnih vzrokov in pomanjkljivosti azilnega sistema prisiljeni poiskati prenočišče v t. i. džunglah. Na poti, v mirovanju in pri iskanju skupnih rešitev so pomembne izkušnje, znanje in solidarnost, ki jih povezujemo v konceptu skupno-v-gibanju. Migranti sprejemajo odločitve in strategije na poti glede na zakonodajo držav, skozi katere potujejo, glede na lastne želje, predvsem pa tako, da si olajšajo migracijsko pot. Tako prevzemajo začasno identiteto, poznajo ključne kraje za pridobivanje in izmenjavo informacij o poti, mobilni internet pa jih kljub fizični »nevidnosti«, dela vidne v virtualnem svetu. Ta je eden ključnih prostorov, v katerem ostajajo prisotni med potovanjem. Članek popisuje politično ilegalizacijo migrantov in ne nazadnje človeškega življenja.
Članek je nastal na podlagi terenskega dela v treh azilnih centrih v Srbiji. Avtorica obravnava izkušnje begunk in migrantk na zahodnobalkanski poti. Članek temelji na polstrukturiranih in ne-strukturiranih intervjujih z migrantkami, migranti, zaposlenimi v azilnih domovih in lokalnim prebivalstvom. Poudarjene so specifične izkušnje begunk in migrantk na poti, pri čemer se avtorica osredinja predvsem na različne oblike nasilja, ki ga na poti doživljajo migrantke, na izkušnje nosečih žensk in na to, kako se položaj žensk v družbi v procesu migracije spreminja. Pri tem obravnava zakonodajo, ki ureja položaj beguncev, in skuša prikazati, kako zakonodaja posredno ustvarja nevarnosti za migrantke ter jih hkrati viktimizira in jim odvzema moč. Temelji na razumevanju zakonodaje kot moškocentrične, kar pomeni, da je večinoma oblikovana na podlagi izkušenj moških, specifičnih izkušenj žensk pa pogosto ne zajema. Avtorica ugotavlja, da se morajo migrantke podrediti dominantni reprezentaciji žensk kot žrtev, čeprav se v zgodbah večine sogovornic kaže velika mera avtonomije, solidarnosti in vztrajnosti.
V članku je predstavljen pomemben, a premalokrat poudarjen razmislek o povezavi med državo blaginje in povečanim izseljevanjem. Kompleksnost vzpostavljanja te povezave sicer zahteva poglobljeno metodološko načrtovanje in je ambiciozni podvig, ki presega doseg tega prispevka. Tako se prispevek osredinja predvsem na oris in problematizacijo sočasno porajajočih se trendov zmanjševanja izdatkov za socialno varstvo in povečevanja izseljevanja, ob tem pa opozarja na izzive in pasti pri povezovanju obeh pojavov. Avtorici svoja dognanja o morebitnih povezavah utemeljujeta na primeru Slovenije.
Članek obravnava mlade, ki jih združuje odločitev oziroma namen, da se v prihodnosti izselijo iz Slovenije. Skozi nestrukturirane intervjuje avtorica analizira imaginarij kot ključni dejavnik in motivator bodoče emigracije, pri čemer upošteva tudi njihov ambivalentni položaj, ki ga po eni strani zaznamuje privilegiranost v globalni sferi, po drugi pa je marginalnost v matični družbi gibalo njihovih imaginarijev. Ti so zaznamovani s predstavami o prostorih, ljudeh, družbi, času in gibanju, ki delujejo kot »homogenizatorji« zlasti predstav o »tukaj zdaj« in o »tukaj v prihodnosti«. Prostor, ki je v tem primeru Slovenija, postane z vso svojo vsebino enotna, večinoma negativna kategorija, v opozicijo kateri se postavijo pozitivne lastnosti, ki potencialno obstajajo nekje drugje, ta »nekje drugje« ni le ena sama mogoča destinacija, temveč množica krajev oziroma prostorov, ki nosijo potencial boljšega življenja. In zgolj potencial je dovolj, da si sogovorniki lahko predstavljajo migracijo v to destinacijo in življenje v njej. Njihove predstave o tujini torej zajemajo tudi imaginarij o lahkotnosti gibanja, podprtega s sodobnimi komunikacijskimi in transportnimi mrežami.
Neoliberalna (samo)kolonizacija: primer sodobnih poljskih in slovenskih izseljevanj aktivnega prebivalstva
(
Na primeru poljskih in slovenskih sodobnih izseljevanj članek obravnava mikroučinke neoliberalne (samo)kolonizacije, ki zaznamuje sodobno kulturno politično ekonomijo na globalni in lokalni ravni in vpliva na izhodne strategije aktivnega prebivalstva. Za poglobljeno razumevanje sodobnih migracijskih tokov je najprej treba osvetliti socioekonomski in zgodovinski kontekst, ki je pripeljal do neoliberalne (samo)kolonizacije na območju postsocialistične Evrope. Pri tem se članek posebej osredinja na Poljsko in Slovenijo ter njuno obdobje tranzicije, vstopa v EU in trenutne ekonomske krize. Ta historični in makroekonomski kontekst je tako podlaga za raziskovanje njenih mikroučinkov, ki so bili proučevani s pomočjo poglobljenih intervjujev s slovenskimi in poljskimi izseljenci v Veliki Britaniji. Rezultati raziskave kažejo tako podobnosti kot razlike med tema dvema skupinama izseljencev, ki izhajajo iz različnih socioekonomskih in zgodovinskih kontekstov ter učinkov neoliberalne (samo)kolonizacije na Poljskem in v Sloveniji.
MOČNIK RASTKO (2015): O pisanju zgodovine. Ljubljana: Založba /*cf.
Če prelistamo nekaj najbolj uveljavljenih slovenskih znanstvenih revij in časopisov s področja zgodovinopisja, lahko hitro ugotovimo, da prispevkov o epistemologiji zgodovinopisja praktično ne objavljajo. Po hitrem pregledu vsebinskih kazal znanstvenih publikacij, kot so Zgodovinski časopis, Arhivi, Kronika, Zgodovina za vse in Acta Histriae (zelo verjetno bi podobno odkrili tudi pri drugih), lahko v številkah, ki so izšle leta 2014 in 2015, najdemo en sam prispevek, ki se primarno ukvarja z epistemološkimi vprašanji zgodovinopisja. Podobno lahko ugotovimo, če pregledamo sezname tem, ki jih zgodovinarke in zgodovinarji odpirajo na zborovanjih Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Nezainteresiranost za refleksijo ali celo nezmožnost mišljenja lastnih metod in predmeta, kaj šele vloge zgodovinopisja v družbi, postavlja vprašanje, če ne že dvome, o spoznavnih zmožnostih zgodovinopisnega znanstvenega polja, saj lahko zgodovinopisje brez resne samorefleksije naivno podleže samoumevnostim ideoloških diskurzov in tako postane, če uporabimo Althusserja, mehanizem v produkciji in reprodukciji produkcijskih razmerij.
THOMPSON, MARK (2013): Birth Certificate: The story of Danilo Kiš. Ithaca: Cornell University Press. (Izvod iz knjige rođenih: priča o Danilu Kišu (2014). Buybook: Sarajevo.)
Književni kritiki pogostokrat postanejo strokovnjaki za enega pisca, ki ga skozi celotno kariero analizirajo in iz njegovega dela ter življenja povzemajo dele in dogodke, ki odgovarjajo njihovim trenutnim domnevam ter ciljem. Redki pa »zaživijo in preživijo« književnikovo življenje v celoti, da bi izvedeli vsako, še najmanjšo podrobnost o njegovem vsakdanjiku, družini, sorodnikih, izobraževanju, literarnih vzornikih, ljubezni, željah, sanjah in strahovih. Toda v obravnavani biografiji Marka Thompsona se skozi zgodbo o Kišu prepletata tudi kulturni in zgodovinski kontekst časa, v katerem je živel književnik in njegova družina, in pronicata skozi njegovo ustvarjanje ter pisce in umetnike, ki so vplivali na njegovo formiranje tako človeka kot pisca. Povabilo, naj predstavim Thompsonovo knjigo o Danilu Kišu, je bilo zame močan izziv. To, da bom končno lahko končala, kar sem začela pred dvajsetimi leti v svojem magistrskem delu o elementih tradicionalne židovske kulture v proznih delih Danila Kiša; napisala bom hommage o delu velikega pisca; in bila sem radovedna ter rahlo nezaupljiva do tega, da je nekomu uspelo ubesediti njegov opus in življenje.