Ob risanju njegovega portreta ne moremo zgrešiti širokega nasmeška, pastelne barve črtajo obraz prijetnega, delavnega in razgledanega moškega srednjih let. Imenujmo ga Matjaž. Izučil se je za elektroinženirja, pred časom je imel svoje podjetje z nekaj zaposlenimi, njihova domena pa so bile klimatske naprave vseh vrst. Občasno je predaval na univerzi, kot prostovoljec pa je deloval v največji opozicijski stranki – odgovoren je bil za mobilizacijo mladine v svoji mestni četrti.
Ob najinem prvem srečanju ni skrival navdušenja, da lahko sproščeno govoril v francoščini, saj je število njegovih sogovornikov od prihoda v Slovenijo omejeno. Pogovor je trajal tri ure, moje francosko besedišče je bilo izčrpano, Matjaž pa je bil še vedno razigran. Najino orodje boja proti občasnim komunikacijskim šumom so bili motorika rok, osredotočenost in dobrovoljni tehnični opisi. Matjaž prihaja iz Demokratične republike Kongo, zato sva se na začetku pogovarjala o medkulturnih razlikah, kulinariki, kongoški geografiji, belgijskem kolonializmu in politični razdeljenosti na dve suvereni državi z imenom Kongo, namreč na vzhodni Kongo-Kinšasa in zahodni Kongo-Brazzaville; imeni se nanašata na glavni mesti dveh držav, ki pa ju ločuje le reka Kongo.
