Lampeduška listina je dogovor, ki je nastal kot rezultat artikulacije 'od spodaj' v času srečanja številnih organizacij, združenj in posameznikov, ki so se zbrali na Lampedusi med 31. januarjem in 2. februarjem 2014 po dveh brodolomih (prvi se je zgodil 3., drugi pa 11. oktobra 2013), v katerih je življenje izgubilo več kot 600 moških, žensk in otrok. To sta bili takrat zadnji epizodi tragičnega dogajanja v Sredozemlju, ki se je zaradi politik vladanja in nadzora nad migracijami spremenilo v množično morsko grobišče. Lampeduška listina ni predlog zakona, niti zahteva, ki bi jo naslovili na države in vlade, temveč manifest, ki poudarja nujnost radikalne transformacije družbenih, ekonomskih, političnih, kulturnih in pravnih razmerij, ki so značilna za aktualni sistem in so temelj globalne nepravičnosti, ki prizadeva na milijone ljudi. Transformacija se mora začeti z graditvijo alternative, temelječe na svobodi in možnostih za življenje vseh posameznikov in posameznic brez vsakršnega izključevanja na podlagi nacionalnosti, državljanstva in/ali kraja rojstva. Razdeljena je na dva dela: v prvem delu so našteta temeljna načela, iz katerih naj izhajajo vsi tisti boji in bitke, ki bodo sledili objavi Lampeduške listine. Drugi del pa je odgovor na nujno soočanje z realnostjo, ki jo izrisujejo zdajšnje migracijske politike in politike militarizacije meja, z rasizmom, diskriminacijo, izkoriščanjem, neenakostjo, prisilnim zapiranjem in smrtjo človeških bitij, ki jih te politike proizvajajo, pri čemer v razmerju do te realnosti zagovarja ključne točke za njeno celostno spremembo.
