Konec poletja 2015 se je temeljito zatresel status quo evropske migracijske politike. Množičnost in moč gibanja migrantk in migrantov, ki so vsakodnevno prihajali iz Turčije na grške otoke, od tam pa po t. i. balkanski migracijski poti proti EU, sta s pritiskom na »trdnjavo Evropo« dosegli, da se je septembra 2015 odprl koridor za (sorazmerno) hitrejši in varnejši prehod od Grčije do Avstrije. Članek je poskus refleksije dogodkov v zadnjem letu – vzpostavitve koridorja, njegovih značilnosti in transformacij ter končnega zaprtja. V prvem delu članka oriševa konceptualni okvir, v katerem pojasniva razliko med balkansko migracijsko potjo in koridorjem ter predstaviva časovni okvir »vzpona in padca« koridorja. Iz perspektive avtonomije migracij v drugem delu analizirava spremembe, ki jih je v migracijski politiki in praksi začasno povzročil koridor in predlagava tezo, da je vzpostavitev koridorja zmaga migrantskega osvobodilnega gibanja, njegova narava pa je zasidrana v poskusih nadzora gibanja ljudi: če ta ne uspe z represijo, ga je treba zagotoviti preko humanitarizma. V tretjem delu razmišljava o vlogi koridorja in njegovega zaprtja pri afirmaciji globalnega apartheida, s čimer postaviva koridor v kontekst neoliberalnega kapitalizma. Globalni apartheid s postavljanjem meja proizvaja kategorije ljudi z različnim dostopom do pravic. Z izolacijo in onemogočanjem stikov (na fizične in diskurzivne načine) med državljani in tistimi, ki so iz državljanstva izključeni, pa koridor in še bolj njegovo zaprtje prispevata k vzpostavitvi vzporednega notranjega apartheida. Take razmere ogrožajo solidarnost in prepoznavanje zavezništev v skupnih bojih proti globalnemu kapitalizmu.
