Med državami članicami EU obstajajo velike razlike v ureditvi in izvajanju mednarodne zaščite. Zato želijo prosilci za mednarodno zaščito sami izbrati državo, v kateri bodo vložili prošnjo za mednarodno zaščito. Države članice nadomeščajo manko harmonizacije prava mednarodne zaščite s kaznovanjem prosilcev za mednarodno zaščito, ki zaprosijo za zaščito v preferenčni državi in ne v tisti, ki je odgovorna na podlagi uredbe Dublin III. Novi Zakon o mednarodni zaščiti, ki implementira procesno direktivo EU, določa, da šteje prošnja za mednarodno zaščito za umaknjeno, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom, postopek pa se ustavi. Če prosilec vloži naknadno prošnjo po preteku devetih mesecev ali več kot enkrat, je mogoče, da njegova prošnja ne bo deležna vsebinske obravnave. Zaradi preprečevanja izbire države azila pravo EU dopušča možnost, da nekateri prosilci, ki bi bili upravičeni do priznanja statusa begunca ali do subsidiarne zaščite, do tovrstne zaščite ne pridejo. To je v nasprotju s prepovedjo vračanja, ki je utemeljena v presoji tako ESČP kot Ustavnega sodišča RS. Mehanizmi preprečevanja izbire države azila lahko nasprotujejo uveljavljenim standardom varovanja človekovih pravic, so nepošteni ali nerazumni ter najbolj prizadenejo najšibkejše skupine prosilcev za mednarodno zaščito.
