Države Evropske unije so se na aktualna migracijska gibanja z globalnega juga odzvale s politikami klasificiranja bolj upravičenih/zaželenih od manj upravičenih/zaželenih migrantov in migrantk. Kljub dejstvu, da so tako emigracije kot tudi imigracije v evropskem prostoru zgodovinska stalnost, so se na nove migracijske realnosti odzvale na prevladujoče birokratske načine in z ukrepi, ki so migrante in migrantke vzpostavili in potencirali kot kulturno druge in kot nenehno grožnjo evropskim kulturnim in političnim vrednotam. Evropska unija ni zmogla učinkovitega odziva niti na t. i. tranzitne migracije (kot pokaže primer aktualne »balkanske migracijske poti«). Vzporedno z naraščajočo kriminalizacijo migracij in čedalje bolj restriktivno migracijsko politiko oziroma v skorajšnji odsotnosti le-te naraščajo tudi organizirane mreže tihotapcev in trgovanje z ljudmi. Boj proti tovrstnim pojavom bistvo problema odmakne od migracijskih in mejnih politik tako nacionalnih držav kot tudi Evropske unije, ki so tovrstno trgovanje s človeškimi življenji primarno producirale. V luči zgodovinskega razvoja koncepta nacionalne populacije, prevladujočega utilitarističnega gledanja na migrante in migrantke in restrukturiranja blaginjskih sistemov je treba temeljito razmisliti o dihotomijah, ki migrante delijo na bolj ali manj upravičene oziroma zaželene, in prevladujočem jeziku klasifikacij, ki širok repertoar razlogov za migracijo zoži na poenostavljene »zamišljene« kategorije, ki so definirane glede na različne dimenzije družbene stratifikacije.
