Članek obravnava mlade, ki jih združuje odločitev oziroma namen, da se v prihodnosti izselijo iz Slovenije. Skozi nestrukturirane intervjuje avtorica analizira imaginarij kot ključni dejavnik in motivator bodoče emigracije, pri čemer upošteva tudi njihov ambivalentni položaj, ki ga po eni strani zaznamuje privilegiranost v globalni sferi, po drugi pa je marginalnost v matični družbi gibalo njihovih imaginarijev. Ti so zaznamovani s predstavami o prostorih, ljudeh, družbi, času in gibanju, ki delujejo kot »homogenizatorji« zlasti predstav o »tukaj zdaj« in o »tukaj v prihodnosti«. Prostor, ki je v tem primeru Slovenija, postane z vso svojo vsebino enotna, večinoma negativna kategorija, v opozicijo kateri se postavijo pozitivne lastnosti, ki potencialno obstajajo nekje drugje, ta »nekje drugje« ni le ena sama mogoča destinacija, temveč množica krajev oziroma prostorov, ki nosijo potencial boljšega življenja. In zgolj potencial je dovolj, da si sogovorniki lahko predstavljajo migracijo v to destinacijo in življenje v njej. Njihove predstave o tujini torej zajemajo tudi imaginarij o lahkotnosti gibanja, podprtega s sodobnimi komunikacijskimi in transportnimi mrežami.
