Avtorica obravnava razhajanja med cilji slovenske kmetijske politike in dejanskim stanjem na področju trajnostne lokalne samooskrbe. Pri tem s pomočjo vpogleda v realnost kmetov skuša osvetliti nerazumevanje, ki se kaže med njimi in državo. Delovanje kmetov vidi povezano tako s sistemskimi pogoji kot z njihovimi imaginariji: vrednotami, predstavami, pričakovanji in prepričanji o sebi, o kmetovanju in o delovanju države. Zato razpravo iz vsebine kmetijskih politik prestavi na raven teh pogojev in odkriva blokade, ki ovirajo učinkovito delovanje kmetov. Kmetje namreč pričakujejo, da jim bo država omogočala preživetje, hkrati pa ugotavljajo, da je oddaljena od njihovih realnih problemov in da sami na oblikovanje politike nimajo nikakršnega vpliva. Z vidika ministrstva je stanje drugačno: na voljo so številni ukrepi, vendar se kmetje nanje ne odzivajo. Avtorica skuša v članku osmisliti obstoječe nerazumevanje in pokazati, da je treba za učinkovito kmetijsko politiko najprej začeti odstranjevati tako mentalne kot sistemske ovire. Za to pa je potrebna demokratizacija, ki bo omogočala sistemsko vključevanje izključenih akterjev, pogovore pa je treba iz vsebine kmetijskih politik prestaviti na raven, kjer se bodo soočala mnenja o sistemskih možnostih vstopanja v kmetijsko politiko in kar je še pomembnejše, kjer se bodo soočale predstave, prepričanja in pričakovanja akterjev.
