Na začetku letošnjega leta smo v uredništvu Časopisa za kritiko znanosti znova začeli pozornost intenzivno namenjat ekološkim vprašanjem. K temu je precej pripomoglo februarsko dogajanje na petišovskih poljih, ko so začeli domačini na mestih, ki so bila v preteklosti povezana z lokalno naftno industrijo, opažati nenavadne izlive in brbotanje vode. Stopili smo v stik z njimi in izkazalo se je, da se v Prekmurju dogaja nekaj, kar bi lahko v prihodnosti resno ogrozilo širšo Panonsko nižino – investitorji so pridobivali dokumentacijo, ki dovoljuje uporabo sporne metode frackinga za ekstrakcijo plina iz globokih zemeljskih plasti. To dogajanje in dejstvo, da smo se vprašanju okolja in ekološkim premislekom v uredništvu v zadnjih letih posvečali občutno premalo, je vodilo k odločitvi, da vsaj del zadnje številke Časopisa za kritiko znanosti namenimo zelenim politikam. Pri tem se nismo hoteli podrediti uveljavljenim epistemologijam in trendovskim moraliziranjem o posameznikovi odgovornosti za okoljsko opustošenje. Želeli smo poseči globlje: razmišljati o naših antropocentričnih kozmologijah in razkrivati dileme demokracije, ki se kot pahljača razpostrejo pred nami vsakič, ko začnejo investitorji diktirati smer »razvoja«, ne glede na ceno, ki jo bo za to plačalo okolje, s tem pa tudi vsi mi, ki v njem živimo in smo od njega odvisni. Želeli smo se posvetiti nekaterim manj izpostavljenim, spregledanim, navsezadnje tudi manj konvencionalnim dimenzijam sodobnih zelenih politik.
V članku razpravljamo o belih lisah v poznavanju zgodovinskega razvoja družbene konstrukcije razmerij med naravo in kulturo. Posledica je šibko, antropocentrično »ukrivljeno« razumevanje temeljnih zgodovinskih faz odnosa do narave. Te privzete predstave vplivajo tudi na sodobne različice okoljske refleksivnosti in posledično na ne/učinkovitost reševanja današnjih okoljskih dilem in problemov. To je seveda izjemno obsežna in kompleksna tema, zato je esejistični in selektivni pristop neizogiben. Namen članka ni ponujanje novih celovitejših resnic, temveč spodbujanje razprave in dialoga o alternativnih interpretacijah, ki so bile in so tudi še danes večinoma marginalizirane. Temeljni cilj je opozoriti, da bi revitalizacija razprav o temeljnih konstitutivnih elementih odnosa do narave omogočila tudi revitalizacijo okoljskih refleksij in s tem morda revitalizacijo sodobnih okoljskih teorij in gibanj.
V besedilu obravnavam vprašanje okoljskih sprememb in posledično spremenjenih vzorcev mobilnosti oziroma migracij ljudi zaradi okoljskih dejavnikov. Poudarek je na trasiranju ključnih diskusij o okoljskih beguncih/okoljskih migrantih v znanstveni produkciji; te zaznamuje dvotirna razprava v akademskem področju, razlike med zagovorniki in kritiki hipoteze o okoljskih beguncih/okoljskih migrantih pa izvirajo iz disciplinarnega domicila analitikov. Predvsem začetki diskusije so potekali v okviru polarizirane relacije med okoljsko in migracijsko analizo oziroma »katastrofičnimi in skeptičnimi scenariji«. Kljub nespornosti izhodišča, da okoljske spremembe (so)vplivajo na migracije, pa se kaže v izhodišču odreči poenostavljenim razlagam vzročnosti in tudi okoljske migracije umestiti v kontekst kompleksnosti in večdimenzionalnosti migracijskih procesov, kar je izhodišče, ki mu sledim v besedilu. Za ekološke pregnance se zdi, da ti »nekako so«, a so ujeti med teoretske nedorečenosti, ki puščajo področje njihove zaščite prazno, in okoljske spremembe, ki se dogajajo v njihovih lokalnih življenjskih prostorih.
Energetska tranzicija je koncept, ki izhaja iz nuje reševanja okoljskih problemov in konfliktov v elektroenergetskem sektorju. Izhaja iz okoljske tradicije ter zagovarja prehod od okoljsko in družbeno spornih virov energije k obnovljivim virom, kar obenem pomeni tudi prehod od velikih centraliziranih proizvodnih enot (večinoma temelječih na fosilni in jedrski energiji) k manjšim, razpršenim proizvodnim enotam. Ta proces decentralizacije inherentno privede do demokratizacije sektorja, saj velika energetska podjetja izgubljajo svojo moč in pozicijo v energetski politični areni, kjer začne nastajati množica manjših akterjev. Pri vpeljevanju koncepta in nujnih sprememb v proizvodni strukturi elektroenergetskega sektorja nastajajo ovire: od ekonomike, prisotnosti stare energetske paradigme, odvisnosti od poti (path-dependence), inercije elektroenergetskega sistema, razmerij moči med akterji in institucionalne ukalupljenosti, pa vse do percepcije in vrednot dominantnih akterjev. Vse ovire se odražajo v energetski politični areni, v kateri dominirajo predvsem velika energetska podjetja, ki si sprememb ne želijo. Zahteve po spremembah prihajajo od nedominantnih akterjev. Zato bi morali odločevalci prepoznati vlogo civilnodružbenih in drugih, na rob arene potisnjenih, akterjev, ki lahko odločevalskim procesom dodajo novo kakovost. Da bi bilo to mogoče, je treba najprej odpreti areno in spremeniti njeno institucionalno strukturo.
Avtorica obravnava razhajanja med cilji slovenske kmetijske politike in dejanskim stanjem na področju trajnostne lokalne samooskrbe. Pri tem s pomočjo vpogleda v realnost kmetov skuša osvetliti nerazumevanje, ki se kaže med njimi in državo. Delovanje kmetov vidi povezano tako s sistemskimi pogoji kot z njihovimi imaginariji: vrednotami, predstavami, pričakovanji in prepričanji o sebi, o kmetovanju in o delovanju države. Zato razpravo iz vsebine kmetijskih politik prestavi na raven teh pogojev in odkriva blokade, ki ovirajo učinkovito delovanje kmetov. Kmetje namreč pričakujejo, da jim bo država omogočala preživetje, hkrati pa ugotavljajo, da je oddaljena od njihovih realnih problemov in da sami na oblikovanje politike nimajo nikakršnega vpliva. Z vidika ministrstva je stanje drugačno: na voljo so številni ukrepi, vendar se kmetje nanje ne odzivajo. Avtorica skuša v članku osmisliti obstoječe nerazumevanje in pokazati, da je treba za učinkovito kmetijsko politiko najprej začeti odstranjevati tako mentalne kot sistemske ovire. Za to pa je potrebna demokratizacija, ki bo omogočala sistemsko vključevanje izključenih akterjev, pogovore pa je treba iz vsebine kmetijskih politik prestaviti na raven, kjer se bodo soočala mnenja o sistemskih možnostih vstopanja v kmetijsko politiko in kar je še pomembnejše, kjer se bodo soočale predstave, prepričanja in pričakovanja akterjev.
Bajka o tem, kako je znanost Zasavčanom zagotavljala zdravju varno bivanje znotraj (in zunaj) mejnih vrednosti
(
Prispevek opisuje zlorabo pojma mejne vrednosti izpustov snovi v zrak skozi primer načrtovanega sežiga odpadkov v Zasavju, žalostno vlogo, ki jo je v obstoječem in načrtovanem dodatnem onesnaževanju odigrala znanost, in dolgoletni apatiji državnih institucij, ustanovljenih in plačanih zato, da bi ljudem zagotavljale zdravo bivanje.
Kaj se dogaja na petišovskih poljih? Redigiran zapis pogovora z aktivistom pobude »Ustavimo fracking v Sloveniji«
(
Prispevek je redigiran pogovor z aktivistom pobude »Ustavimo fracking v Sloveniji«. Pobuda se bori proti začetku izvajanja sporne metode pridobivanja zemeljskega plina, imenovanega hidravlično lomljenje oziroma fracking. Aktivist je v pogovoru opisal dogajanje na petišovskih poljih, z njim pa smo se pogovarjali tudi o uradnih postopkih v zvezi s pridobivanjem okoljevarstvenih dovoljenj in o vpletenih igralcih. Prispevek vsebuje tudi pojasnilo, kaj fracking je.
Besedilo se kot dosje osredinja na problematiko rudarjenjem urana. V prvem delu obravnava nekatere splošne probleme in dileme, ki so povezani s proizvodnjo nuklearne energije in njenih vplivov na okolje; v drugem pa so predstavljeni primeri rudarjenja urana v Namibiji, Nigru, Braziliji in Bolgariji. Dosje v celoti temelji na poročilih in dokumentih mednarodnega projekta EJOLT. Večino raziskav in študij, omenjenih v članku, je izvedla francoska organizacija CRIIRAD, ki je sodelovala pri EJOLT-u.
Prispevek obravnava ekološke potenciale participativnih umetniških praks v kontekstu vsakdanjega urbanega življenja. Avtorica razišče doseg umetnosti v njenih prizadevanjih za pripoznavanje novih načinov ustvarjanja, mišljenja in delovanja ter uporabe urbanega javnega prostora z vidika povezljivosti v skupnost. Tako naravnano umetniško delovanje lahko produktivno povežemo s konceptom novih prostorskih ekologij. Pri tem ne gre samo za določene okoljske iniciative, za katere si še posebej prizadevajo posamezni umetniki (za študijski primer smo v prispevku uporabili aktualne prakse ustvarjalcev iz kroga Društva likovnih umetnikov Celje – DLUC), marveč za pojmovanje ekologije v bistveno širšem pomenu, ki zadeva odnos ljudi do urbanega prostora kot bivanjskega prostora, kraja prebivanja oziroma domovanja. Da bi urbani prostor lahko ponudil optimalne razmere za domovanje, bi morali njegovi prebivalci razmišljati in delovati trajnostno, si prizadevati za dinamično ravnovesje in sožitje, vztrajno razvijati etiko porabe ter svojevrstno ekologijo uma in telesa v prostoru, ki je v resnici čedalje bolj omejen. Zato je treba v abstraktnem, kapitalistično odtujenem urbanem prostoru razpirati medprostore oziroma iznajti nove prostore, ki bodo utemeljeni v stvarnosti in utopični obenem. Prebivalci mesta ustvarjajo svoje lastne prostorske fikcije, izumljajo ekološke bivanjske rešitve, pletejo mrežo inventivnih, mobilnih, mestoma tudi nemogočih povezav.
Prispevek čezdisciplinarne, raziskovalne, participativne, aktivistično in okoljsko naravnane umetnosti, kakršno prakticirajo umetniki iz kroga DLUC-a, ki se s sebi lastnimi sredstvi zavzemajo za večjo odprtost urbanega javnega prostora, tako mentalno kot fizično, pri tem ni zanemarljiv in ga tudi na slovenskem umetnostnem prizorišču ni mogoče spregledati.
Odgovor na družbene, ekonomske in okoljske meje rasti: predstavitev koncepta odrast (degrowth) ter njegova raba v praksi
(
Čeprav se koncept odrast (degrowth) v svetovni znanstveni skupnosti razvija že nekaj desetletij, v Sloveniji še ni prisoten v znanstvenem diskurzu. Namen članka je kratek uvod v koncept trajnostne odrasti, se opredeljuje kot krčenje proizvodnje in potrošnje, ki poveča blaginjo človeka in izboljša ekološke razmere ter enakost na planetu. Poziva k prihodnosti, v kateri družbe živijo v okviru okoljskih zmožnosti, z odprtimi lokalnimi gospodarstvi in bolj enakopravno porazdeljenimi bogastvi v okviru novih oblik demokratičnih institucij (Research and degrowth, 2015). Gre za večplasten družbeno-politični projekt, ki želi mobilizirati podporo za spremembo smeri razvoja. Na makroravni gre za spremembo gospodarstva in političnih institucij, na mikroravni pa za spremembo osebnih vrednot in želja. Prihodek in materialno udobje se bosta v okviru trajnostne odrasti pri mnogih zmanjšala, vendar je cilj, da tega ne doživimo kot izgubo blaginje (Kallis, 2011). Kot uvod v temo odrast članek orisuje okoljske, družbene in ekonomske meje rasti, na kratko povzema različne opredelitve koncepta odrast, predstavi grob okvir za udejanjanje odrasti v praksi ter razpravlja o možnostih, da se koncept odrast postavi v realnost današnjega kompleksnega sveta. Članek v glavnem povzema ključna dela iz obstoječe literature na temo trajnostne odrasti.
Trajnostni razvoj in ekološka politika sta vse prevečkrat orodje krepitve odtujenih državnih mehanizmov ali pa poskus iskanja novih tržnih niš za akumulacijo kapitala. Prek kolesa kot orodja emancipatorne politike želimo ponuditi kritiko tehnokratskih vizij trajnostnega razvoja in poskušati misliti o politični ekologiji kot o načinih gradnje skupnosti. V maniri socialne ekologije se bomo posvetili predvsem kolesu kot avtonomnemu tipu mobilnosti, ki spodbuja gradnjo bolj ekološke, predvsem pa k skupnosti in uporabnikom usmerjene mestne krajine. Kolo spodbuja zgoščanje mestne ureditve in racionalno izrabo prostora, sili v heterogeno urbanistično zasnovo, kar povečuje mešanje raznolikih praks in potreb, osvobaja javne prostore, ki so trenutno podrejene parkiriščem in cestni infrastrukturi, krepi pravice in moč uporabnikov prostora, njihovo avtonomnost in spontanost, saj omogoča razvoj ulic kot odprtih javnih prostorov in ne kanalov za čim hitrejše premikanje. Mesto, ki je trenutno podrejeno ekološki in socialni devastaciji zaradi poudarka na avtomobiličnosti, tako z rabo kolesa postane prostor gradnje bolj socialne, avtonomne in ekološke skupnosti.
Milijon podnebnih služb ali 528 megaton toplogrednih plinov? Intervju z Jonathanom Nealom in Nancy Lindisfarne
(
Intervju naslavlja eno pomembnejših okoljevarstvenih in političnih pobud v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske – kampanjo Milijon podnebnih služb. Predstavljen je obsežen program sprememb, ki je bil pripravljen v sklopu te kampanje, in številna politična in socialno-ekonomska področja, ki jih zadevajo podnebne spremembe in na katere vplivajo ter tako neposredno spreminjajo človekovo življenje. Sogovornika razkrijeta, kako same ovire pri reševanju problematike onesnaževanja izvorno izhajajo iz naše realnosti – kapitalistične ureditve gospodarstva in družbe –, ter poudarita dejstvo, da gre v teh primerih navadno za interes fosilnogorivnih elit, in z njimi povezanih dobičkov. Vse to pa pomeni, da bo za dosego dejanskih sprememb pri ravnanju z našim planetom potrebna radikalna družbena preobrazba.
Uradni časopis SS Schwartze Korps je leta 1938 eksplicitno zapisal, da se bo svet, če še ni prepričan, da so Judje izmeček sveta, o tem kmalu prepričal, ko bodo berači, ki jih ne bo mogoče identificirati, brez državljanstva, brez denarja in brez potnega lista prečkali njihove meje.
(Hannah Arendt v Izvori Totalitarizma, 2003: 347)
Sredi najmnožičnejšega prihoda beguncev v Slovenijo v začetku novembra letos smo se odločili, da v ČKZ odpremo blok o beguncih. Skupaj z zaostrovanjem policijskega nadzora nad gibanjem beguncev in neustavljivo varnostno retoriko oblasti zaradi strahu pred nezmožnostjo nadzorovanja schengenske meje se je v tistem času v Sloveniji šele napovedovala postavitev ograje na meji s Hrvaško. K pripravi pričujočega bloka nas je spodbudilo dvoje: 1. travmatične izkušnje, pa tudi lepi in veseli utrinki, s katerimi so se samoorganizirani posamezniki in člani skupine Protirasistične fronte vračali s terena na mejah, kjer so se srečevali in solidarnostno delovali med bežečimi ljudmi na balkanski poti; 2. kljub psihični in fizični izčrpanosti je bilo vodilo za tokratno intervencijo predvsem zavedanje, da je edinole prevlada ideje t. i. dobrodošlice beguncem nad nestrpnostjo in ksenofobijo najnujnejši pogoj za znosno bivanje v družbi in za kakršno koli bolj optimistično življenjsko perspektivo. V povezavi s tem velja poudariti, da so samoorganizirani v nekaj tednih postavili lastno neodvisno infrastrukturo za solidarnostno delovanje med begunci na tako rekoč vseh ravneh: od obveščanja v digitalnem in realnem svetu, humanitarne pomoči, vzpostavitve informacijskih točk za begunce, angažiranja prevajalcev itd. Iz neverjetne energije angažmaja tako na terenu kakor v Ljubljani je nastala dokumentacija poročil s terena, ki skupaj s protestnimi in kritičnimi političnimi intervencijami v javni prostor kličeta po nujnem nadaljnjem raziskovanju, mišljenju, analizah, aktivaciji, političnem organiziranju in delovanju. Zato pričujoči blok podaja zgolj nekaj prvih izhodišč za refleksijo begunske in migracijske situacije ter tudi gibanj solidarnosti z begunci, o katerih bo treba v prihodnje misliti v veliko širših kontekstih. ČKZ bo to storil že v prihodnji, spomladanski številki.
Medtem ko se ministri in voditelji osemindvajsetih držav članic EU še vedno prepirajo med seboj, a tudi ob neustrezni ureditvi (ali »finančnem temelju«) Evrope razpravljajo in odločajo o skupnem dobrem, se »begunska kriza« zaostruje, vpliva na čedalje večje število držav na »migrantski poti« in se s hitro bližajočo se zimo počasi približuje humanitarni katastrofi. Natančnega razvoja razmer ne moremo napovedati, ker se lahko vse spremeni skorajda čez noč, rečemo pa lahko, da smo prekoračili točko zgodovinskega pomena, s katere ni vrnitve.
Čas je, da ocenimo ta dogodek, s katerim se sooča »skupnost« evropskih držav, in naredimo inventuro protislovij, ki so se razkrila v »skupnosti« in v središču vsake njene članice. Če razširim napoved kanclerke Angele Merkel za Nemčijo (»Ti dogodki bodo spremenili našo državo.«) na vso Evropo, bi rekel: ti dogodki bodo spremenili Evropo. Toda kako? Vprašanje ni enoznačno, a lahko postane kmalu. Vstopamo v prostranstvo surovih fluktuacij, v katerem moramo biti toliko realistični kakor tudi odločni.
Najprej, ne maramo, da nam pravijo »begunci«. Sami drug drugemu rečemo »prišleki« ali »imigranti«. Naši časopisi so časopisi za »nemško govoreče Američane«; in kolikor vem, nihče od tistih, ki jih je preganjal Hitler, ni zdaj in nikoli prej ustanovil kluba, katerega ime bi nakazovalo, da so njegovi člani begunci.
Begunec je bil nekoč človek, ki je iskal zatočišče zaradi nekega dejanja ali zaradi določenega političnega prepričanja. Popolnoma drži, da smo morali poiskati zatočišče; toda ničesar nismo storili in večina od nas ni nikoli menila, da bi imela kakršno koli radikalno stališče. Z nami se je pojem »begunec« spremenil. Zdaj so »begunci« med nami tisti, ki so imeli tako nesrečo, da so prišli v novo deželo brez sredstev in jim morajo pomagati begunski odbori.
Na podlagi izkušenj na balkanski begunski in migrantski poti avtor besedila identificira nekatera teoretična vprašanja, ki se odpirajo v tako imenovani begunski krizi in predlaga nekatera konceptualna orodja za analizo in delovanje. Trk begunskega in migrantskega gibanja ter evropskega mejnega in migracijskega režima poudari pomen stanja izjeme v sodobnih oblikah vladanja, redefinicijo rasizma v povezavi s hierarhijami, ki so značilne za sodobni kapitalizem, neustreznost objektivi-stičnega pogleda na migracije in nujnost razumevanja begunske in migrantske subjektivitete ter novih oblik političnega delovanja na meji, ki so potopljene v afektivno in zmožne tvorjenja skupnega onkraj rigidnih identitet.
Ko so septembra in nato množičneje oktobra v Slovenijo prihajali begunci, so na terenu spremljali razmere in z begunci delali samoorganizirani posamezniki in skupine. O razmerah na terenu so pisali poročila. Ta razkrivajo, da je Republika Slovenija drugače obravnavala begunce, kot je poročala večina medijev. Objavljamo osemindvajset poročil kot dokumentarno gradivo za morebitne poznejše analize.
