V prispevku analiziram, kako so mediji ozgodbili dogajanje na vstajah, kakšne okvire so uporabili, kako so interpretirali, o čem so poročali ter na katerem položaju in gledišču so se umestili pri ocenjevanju vstaj. Teza je, da medijsko poročanje determinira sistem, v katerem mediji delujejo, ga vzdržujejo in jim zato dovoljuje poročanje samo znotraj natančno definiranih okvirov, ki jim je skupno, da podpirajo in legitimizirajo obstoječi družbeni red. V drugem delu besedila skušam razložiti, zakaj so vstajniki ostali samo na ravni »politične revolucije« (in ne ekonomske, pojme uporabljam po Rosi Luxemburg). Še več, zakaj se je večina vstajniških skupin trudila loviti medijsko pozornost in privolila v njihovo »dvorjenje«, zakaj niso bile poudarjene zahteve za radikalno spremembo tudi medijskega prostora? Ali je vstajništvo, vstajniško gibanje ali pa revolucija, sploh mogoča brez vstajniških medijev? Odgovor je: Ne. V prihodnosti bo politični boj temeljil na tem, katerim interesom bo služila država – državljanom ali kapitalu. Obenem pa je treba v tem boju razmejiti kapitalizem in demokracijo. Ključno vprašanje je tako zelo preprosto: Ali bomo reševali kapitalizem ali demokracijo? Oboje ne bo mogoče.
