Jeseni in pozimi 2012 so se v Sloveniji začeli množični protesti proti korupciji, slabemu vladanju, čedalje večji brezperspektivnosti, razlaščanju ljudi, ignoranci oblasti, finančnemu totalitarizmu, navezi med neoliberalno državo in institucijami, ki so ljudi potisnile v nevzdržne varčevalne ukrepe v krizi, ki so jo povzročile finančne strukture, ljudje pa so bili kot postranski udeleženci oropani dostojnega življenja in dostojanstva. Upori, v katerih so udeleženci in udeleženke množično prišli na ulice in glasno ter dostojanstveno zahtevali drugačno družbo, so bili poimenovani vstaje. Na spontanih shodih, ki so bili koordinirani na socialnih omrežjih in v mrežah aktivističnih kolektivov, so odzvanjala gesla proti politično kapitalskim klientelističnim in koruptnim navezam, proti varčevalnim ukrepom, s katerimi oblasti prenašajo breme krize na tiste, ki je niso povzročili, proti odtujenemu političnemu sistemu, za resnično demokracijo.
Vstaje pozimi 2012/2013 so bile izraz krize in vse večje nevzdržnosti interesnega ter političnega predstavništva. Kriza ima nacionalne in globalne korenine. Nacionalne so povezane s tradicijo korporativizma, globalne s hegemonijo neoliberalizma in finančnega kapitalizma. S finančno krizo protislovja tako zakoreninjenega predstavništva eksplodirajo. Sicer so na krizo predstavništva že pred zadnjimi množičnimi vstajami opozarjale vstaje na mikroravni. Tako lahko že nekaj časa sledimo delavskim in družbenim bojem, ki so preplavili kanale interesnega in političnega predstavništva. Ti boji so obenem že zastavljali vprašanje, ki postane z množičnimi vstajami osrednje: kako definirati skupno na osnovi heterogenosti in mnogoterosti današnjega dela in družbe.
Članek z enoletne časovne razdalje podaja argumentirane analitske uvide v vzroke, posledice, kontekste in dogodkovno obzorje protestov v Sloveniji in še zlasti v Mariboru. Podaja argumente za interpretacijo nekaterih elementov teh procesov s pomočjo analitskih orodij politične teorije in zgodovinske komparacije. Prav posebej se osredinja na spoznanja, ki so lahko vodila za nadaljnji antisistemski politični aktivizem, ki bi temeljil na političnih inovacijah in ne na preigravanju ali nadgradnji obstoječih paradigmatskih družbenih konceptov.
Sestavljanka za dekriminalizacijo vstaj: sodelovalna analiza represije na tretji mariborski vstaji
(
Na tretjo mariborsko vstajo 3. decembra 2012 so se oblasti odzvale z množičnimi aretacijami in sodnim pregonom osemindvajsetrice, ki je bila kot opozorilo drugim udeležencem vstaj mesec dni preventivno priprta. Po obsodbi sedmerice na zaporne kazni smo oblikovali skupino »Svoboda vstajnikom!«, ki je na osnovi intervjujev s kriminaliziranimi vstajniki pripravila sodelovalno analizo represije in kriminalizacije vstaj. Analiza ne daje končnih odgovorov, temveč z organiziranjem znanja priprtih o takratnih dogodkih, odpira številna vprašanja, na katera lahko odgovorimo le kolektivno. Odgovori na vprašanja, kako se v formalni demokraciji uvajajo izredne razmere, kako je kriminalizacija vstaj izraz sistematičnega potiskanja socialnega nemira v črno kroniko, kako se lahko zoperstavimo represiji in sistemskemu nasilju, se razkrivajo s sestavljanjem razbitih koščkov življenj kriminaliziranih vstajnikov in s tem razbitih koščkov te družbe. Sodelovalna raziskava, katere prvi rezultati so objavljeni v tem dokumentu, je zato orodje gradnje solidarnostne mreže z žrtvami uvajanja izrednih razmer, katerih namen je ohranjanje odnosa vladajoči-vladani v družbi sistematičnega razkrajanja socialnega tkiva.
Prva mariborska vstaja, ki je izbruhnila 21. novembra 2012, je zaradi svoje silovitosti presenetila. Povod za vstajo so bili radarji, ki jih je župan Kangler postavil na mariborske ulice in zaradi njih je pozneje odstopil. Njegovi odstavitvi je sledila razprava o prihodnosti Maribora, ki je potekala znotraj različnih civilnih pobud, nastalih med mariborskimi vstajami. Članek oriše dogajanja v Mariboru pred vstajami in med njimi ter dejavnosti civilnih pobud, oris pa prepleta z refleksijo o idejah in praksah zapatistov in piqueterosov kot dveh 'šolskih' primerov sodobnih družbenih gibanj. Opozori, v čem se mariborsko gibanje odmika od zapatistov in piqueterosov in v čem se jim približuje, ko skuša ugotoviti, ali je mariborsko vstajništvo preseglo delitev na sodobna gibanja z obrobja in gibanja iz globalnega središča, ki je vpeljana v tekstu. Izkaže se, da so pasivna telesa iz neoliberalnega središča kljub spremembam, ki jih je v svetovno ureditev prinesla svetovna ekonomska kriza, še vedno nesposobna ustvariti novo družbeno realnost, ki bi nam omogočila življenje onkraj neoliberalnih praks.
V prispevku se najprej posvetim vlogi in dosegu družbenih spletnih omrežij pri generiranju protestnega gibanja. Slabosti in prednosti t. i. »facebook revolucije« analiziram na primeru FB-skupine Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora. Sledi kritična analiza poteka mariborskega in tudi vseslovenskega protestnega vala, v kateri opozorim na pretirano personifikacijo krivcev za politično razvojne težave ter na nedoraslost intelektualcev izzivom upora, ki se je kazala v pretirani »kulturizaciji« upora ter distanci med intelektualci in vstajniškim ljudstvom. Celotno dogajanje je treba premisliti ter umeščati ne le v zgodbe o dokončanju tranzicijske primarne akumulacije kapitala s strani nacionalnih elit. Treba ga je razumeti znotraj potekajočih dinamik in dialektik odnosa med delom in kapitalom, zato uvodoma razmejim miselno obzorje minimalnega področja kompleksnosti, ki ga moramo sočasno premišljevati, četudi se (navidezno) ukvarjamo z nekim lokalnim procesom, ki smo ga v Mariboru poimenovali kanglerizem.
V prispevku analiziram, kako so mediji ozgodbili dogajanje na vstajah, kakšne okvire so uporabili, kako so interpretirali, o čem so poročali ter na katerem položaju in gledišču so se umestili pri ocenjevanju vstaj. Teza je, da medijsko poročanje determinira sistem, v katerem mediji delujejo, ga vzdržujejo in jim zato dovoljuje poročanje samo znotraj natančno definiranih okvirov, ki jim je skupno, da podpirajo in legitimizirajo obstoječi družbeni red. V drugem delu besedila skušam razložiti, zakaj so vstajniki ostali samo na ravni »politične revolucije« (in ne ekonomske, pojme uporabljam po Rosi Luxemburg). Še več, zakaj se je večina vstajniških skupin trudila loviti medijsko pozornost in privolila v njihovo »dvorjenje«, zakaj niso bile poudarjene zahteve za radikalno spremembo tudi medijskega prostora? Ali je vstajništvo, vstajniško gibanje ali pa revolucija, sploh mogoča brez vstajniških medijev? Odgovor je: Ne. V prihodnosti bo politični boj temeljil na tem, katerim interesom bo služila država – državljanom ali kapitalu. Obenem pa je treba v tem boju razmejiti kapitalizem in demokracijo. Ključno vprašanje je tako zelo preprosto: Ali bomo reševali kapitalizem ali demokracijo? Oboje ne bo mogoče.
Razprava tematizira vstajništvo na način avtoetnografije, s fokusom na ravni medosebnega, pri čemer se osredotoča na kompleksnosti, medpresečnosti družbenih delitev. Temeljni koncept, privzet iz feministične teorije, je telo/telesnost. Skozi mišljenje tega in kompleksnosti v družbeni pozicionalnosti se konstruira rob slovenskega upora, ki ga je avtorica metaforizirala s tiho prisotnostjo razgrajenega »subjekta« in tišino kot potezo upora proti vstajniškim razmerjem oblasti. Slednja reciklirajo tehnologijo vladajoče oblasti, »vladnosti« (Foucault), ki se v slovenskih vstajah kaže prek različnih simptomov, a vendar paradigmatsko; ključen element paradigme je molk, s katerim oblastne instance oblikujejo krogotoke informiranih vključenih in ustvarjajo neinformirane izključene, instrumentalizirane za izvrševanje (določenih) nalog. Šele poudarek na pripoznanju utelešenih drugih, ki jih v medsebojnih presekih prečijo družbene delitve, omogoča delovanje z izhodišča na polju medosebnega in razlik, producirajočih množenje družbeno-političnih zahtev – na poti do radikalizirane, pluralizirane, agonistične demokracije (Mouffe).
Druga faza vstaj: Zaščita demokracije in socialne države, politično povezovanje in razvijanje dolgoročnih alternativ
(
Iz povzetka razmer v politiki in gospodarstvu v državi, EU in svetu avtor predlaga, kakšne naloge naj bi opravilo vstajništvo v prihodnosti. Iz primerjave Slovenije in Francije, ki imata v primerjavi s preostalimi članicami EU sorazmerno ugodne gospodarske kazalnike in s pomočjo analiz ekonomistov Paula Krugmana in Catherine Samary sklepa, da pritiski na Francijo in Slovenijo de facto niso namenjeni deklarirani stabilizaciji proračuna, ampak so del pritiskov globalnega kapitala, da bi neomejeno rušil socialni sistem, prelagal ceno krize na šibke in revne in čim ceneje prišel do državne lastnine. Vsekakor je jasno, da nemška varčevalna politika krize ne odpravlja, ampak povzroča mednarodno gospodarsko krizo. Vstajniško gibanje ima zato v prihodnosti nalogo z vstajami zaščititi svoje interese, preprečiti nadaljnje plenjenje države, šibkih skupin in posameznikov, organizirati alternativno parlamentarno politično silo in pripravljati trajnosti politični sitem za prihodnost. Bistveno je, da vstaje ostanejo hkrati pragmatične in vizionarske in se izogibajo doktrinarstvu.
Članek prinaša premisleke o vstajniških praksah, o »kulturi upora«, ki je konec leta 2012 zajela slovenski prostor. Poudarjena sta dva sklopa: vpetost lokalnih manifestacij vstajništva v globalne matrice uporov, kar je tematizirano skozi akcije solidarnosti in mreženja s turškimi aktivisti, večinoma študentov v Ljubljani (primer aktivacije s pomočjo skupnosti »Occupy Gezi – Ljubljana«), in vsebinski poudarki in izostanki, to so centralizirane osrednje vsebine vstaj in obrobnejši upori, kakršna sta bila »Protest iz obupa« in solidariziranje z mariborskimi livarji. Nove kristalizacijske točke uporov se bodo verjetno odvijale na področju socialnih in delavskih pravic, ki so osrednje »novo« bojišče družbenih neenakosti, revščine in preživetja. »Nazaj k uporu!« kliče novodobni prekerni delavec, ki lahko kadarkoli izgubi službo, stanovanje, socialno zavarovanje.
Estetski režim umetnosti po J. Rancièru ne zagovarja revolucije, temveč nov način življenja med besedami, podobami in blagom. Izhajajoč iz predpostavke, da ima potemtakem ta režim dvojni obraz, v tekstu poskušam osvetliti vprašanje njegovega (anti)revolucionarnega potenciala. Pri tem estetskemu pripisujem ustrezno predrugačene pomene, v skladu s predrugačenim razumevanjem samega fenomena/problema imenovanega umetnost. V tej zvezi komentiram štiri primere konsenzulanih in disenzualnih umetniških praks, ki hočejo biti aktivistične. Iz primerjalne analize izhaja, da je estetika direktne akcije estetika, ki se izmika vsem začrtanim pravilom, pri tem pa je časovno in kontekstualno omejena; velja v določenem trenutku, na določenem kraju, v določenem performativnem, uporniškem kontekstu. Estetsko neke emancipatorne umetniške prakse – ki je nekaj drugega kot umetnost – je rekonfigurirano estetsko.
Prispevek se ukvarja z vprašanjem (ne)uspešnosti vstajniškega gibanja na Slovenskem, tematizira razloge in ponuja alternative. V izhodišču nas zanima vprašanje, kako in zakaj se je splošno nezaupanje v politični sistem razširilo na vstajniška gibanja. Za opolnomočeno civilno družbo je nujno razviti nove prijeme, izkoristiti možnosti novih tehnologij in uporabljati tiste koncepte družbene kritike, ki so bili razviti za analizo novih interpelacijskih praks. Potrebujemo platformo, ki bo vzpostavila povezavo med fizičnim in virtualnim svetom, omogočala širšo razpravo in poiskala boljše rešitve za partikularne problematike, saj digitalne vstajniške prakse niso pokazale vseh svojih potencialov. Pokažemo na alternativne možnosti institucionalizacije kritične misli, ki upošteva nove okoliščine civilnodružbenega organiziranja v okolju novih tehnologij, spremenjenih definicij subjektivnosti in utelešenja ter »tekočih« identitet.
Okupacije in boj za reprodukcijo: feminizem, finance in gibanje #Occupy: Intervju s Silvio Federici
(
V intervjuju Silvia Federici premišljuje o gibanjih Occupy, njihovih predhodnikih in njihovem potencialu. Gibanje odraža nov način političnega delovanja, ki je izšlo iz krize alterglobalističnih in protivojnih gibanj zadnjega desetletja in se napaja v srečanju feminističnega gibanja in gibanja za skupno.
Članek obravnava organizacijsko metodologijo »subjektivnega obrata«, ki se je razvila v času gibanja 15. oktober (#15o) v Sloveniji, in sicer med zasedbo prostora pred Ljubljansko borzo. Z etnografskim pristopom razloži, kako se je metodologija razvila iz interakcij v gibanju, ko je »subjektivni obrat« postal del skupnega delovanja na okupiranem prostoru in kako je skupina Prekerni osir angažirano vstopila v ta proces. V drugem delu besedilo teoretično obravnava »subjektivni obrat« v kontekstu finančne krize, še zlasti skozi analizo finančnega kapitalizma. Pri tem se poslužuje marksistične in feministične kritike kapitalizma, pri čemer se osredini na prisvojitev »neproduktivne« vrednosti dela. V zaključku sugerira ponovni premislek o tem, kako definiramo delo v kontekstu finančnega kapitalizma.
Članek obravnava problematiko subsumpcije procesa demokratizacije slovenske družbe pod nacijo in kapital po izstopu iz jugoslovanske skupnosti. Razvoj demokratičnega procesa sta namreč deformirali v slovenski postsocialistični družbi močno prisotna ideja neoliberalnega svobodnega trga in ideja o nujnosti bega z območja Balkana. Demokracija je postala žrtev političnih elit in izključujočega nacionalizma. Ljudje so čedalje bolj nezadovoljni s posledicami takšne politike, kar so jasno izrazili tudi 15. oktobra 2011 na ljubljanskem Kongresnem trgu na protestu v sklopu svetovnega dogodka 15o. Avtor analizira diskurz tega protesta in išče znake za napoved družbenih sprememb v smeri biopolitične družbe. Analiza pokaže, da je 15o v Sloveniji pomembno, na biopolitičnih predpostavkah temelječe gibanje, ki se legitimira in utrjuje na podlagi želje po udejanjanju socialne varnosti, produkcije skupnega, horizontalne demokracije, pravične delitve in menjave kapitalistične z biopolitično paradigmo.
Ali se je gibanje Occupy dejansko zrušilo kmalu potem, ko so novembra 2011 deložirali tabore?
(
Besedilo je prevod podpoglavja iz knjige Davida Graeberja Democracy Project: A History, a Crisis, a Movement. Avtor analizira elemente, ki so dejansko upočasnili dinamiko gibanja Occupy in številne napeljalo k prepričanju, da se je gibanje sesulo. Trdi, da je šlo za zgostitev več dejavnikov: nenadna sprememba policijske taktike, ki je aktivistom onemogočila, da bi oblikovali kakršno koli vrsto svobodnega javnega prostora v ameriških mestih, ne da bi jih policija takoj fizično napadla; odhod liberalnih zaveznikov, ki nove politike in policijske taktike niso hoteli več javno problematizirati; in nenadna medijska zatemnitev, ki je povzročila, da večina Američanov ni bila več obveščena o dogajanjih.
S pozicioniranjem na poststrukturalistično misel besedilo problematizira vstajništvo v Sloveniji kot pojav multitude. Znotraj tovrstne konceptualizacije multitude se članek obrača proti eksplikaciji hektivizma kot marginalizirane forme vstajništva in ga umešča nasproti ustaljenim uporabam internetnih socialnih omrežij. Prek kratkega pregleda hektivizma (gibanje Anonymous) tudi v Sloveniji skuša članek širiti interpretacijski doseg slovenskih vstaj in ga razširiti na problemske sklope, ki jih vpeljuje hektivizem (mediji, pravo, cenzura, lokalno/ globalno, anonimnost itd.). V sklepnem delu se članek obrne proti združitvi virtualnih in realnih form vstajništva ter skozi tezo shizofrenega subjekta zarisuje osrednje točke boja globalnega alterglobalizacijskega gibanja in težav, ki so v tem kontekstu vzniknile znotraj slovenskega vstajniškega momenta.
Avtorica se v besedilu ukvarja s vprašanjem vloge, ki jo ima metodologija militantnega raziskovanja pri proizvodnji uporniških subjektivitet, konkretno z nalogo, ki naj jo militantno raziskovanje igra pri dekriminalizaciji vstajništva in vstaj zadnjega leta v Sloveniji. Izhajajoč iz teorij, ki v ospredje potenciala za politično transformacijo postavljajo proizvodnjo subjektivitet, ki skozi aktivna srečanja širijo moč, postavi tezo, da je naloga militantnega raziskovanja produkcija narativa o vstajah, ki bo njihove najmanj dobrodejne učinke spremenil v najbolj osvobodilne. Kot pokaže v sklepu, je takšno ravnanje nujno, saj si lahko le tako povrnemo pravico do samodoločanja načina upiranja, ki nam je bila odvzeta v procesu kriminalizacije vstajnikov, s tem pa tudi samega vstajništva.
Avtorica se ukvarja z vidikom sprememb, ki ni pogosto v ospredju govora o socialni državi in o socialnih pravicah: z zaničljivim in sovražnim diskurzom, ki diskreditira in moralno označi tiste, ki uveljavljajo denarne socialne pravice, da bi dosegla širši družbeni konsenz o minimiziranju vloge države pri zagotavljanju teh pravic. Namen moralne diskreditacije revnih je ustvariti ozračje, v katerem se zdi oteževanje dostopa do pravic moralno upravičeno dejanje, saj je v ospredju moralne presoje prepričanje, da gre za ljudi, ki goljufajo, so leni in izkoriščajo pravice, zato je vsaka praksa dovoljena, pa naj bo še tako v nasprotju s človekovimi pravicami. Moralne oznake se gibljejo vse od goljufov in lenuhov pa do izrazov, kot so aktivni, nemotivirani ali pasivni nezaposleni. Te značilnosti naj bi bile del njihove osebnosti, njihovih psiholoških značilnosti. Učinki tega govora so večplastni, dotikajo pa se tudi razumevanja socialne države. Govor o goljufijah pripomore k razvoju prepričanj, da je socialna država, kakršno smo poznali do zdaj, s svojo obsežnostjo pripomogla k razvoju teh patologij. Zato so spremembe videti upravičene, če ne že kar pravične.
Izhajajoč iz izkušnje vstajniškega gibanja na slovenskem avtorjev prispevek presprašuje razmerje med filozofsko refleksijo in političnim delovanjem, preko tega prespraševanja pa poskuša razbrati štiri temeljne drže do vstajništva, ki je samorazumljeno kot nekaj, kar se razlikuje tako od upora kot od revolucije na podlagi nadaljnje distinkcije med oblastjo, močjo in nasiljem.
VIdEMšEk, B. (2013): Arabska pomlad in evropska jesen. Ljubljana, Cankarjeva založba.
Kapitalizem nikoli ne reši svojih kriz, ampak jih seli po sektorjih in geografsko. To tezo vztrajno, jasno in dodelano zagovarja angleški marksistični ekonomist in geograf David Harvey, še bolj pa ji pritrjuje realnost sama. Kriza se seli od države do države, od sektorja do sektorja, od skupnosti do skupnosti. Kapitalizem kot ekonomski sistem tako seli svoje lastne kontradikcije, a jih nikoli neposredno ne naslavlja. Podobno bi lahko rekli za kapitalizem kot političen sistem urejanja človeških odnosov. Tudi teh ne razreši, ampak jih zgolj krpa z bolj ali manj človeškimi institucijami blaginje (beri pacifikacije in podrejanja), ki se kažejo kot korenček socialnih pravic ali pa kot palica puškinega kopita. Ker pa vsako oblast spremlja upor, ki ji je inherenten in ker (kot ugotavljajo Nieti v Ritmu človeštva) vsak upor prepogosto spremlja nova oblast, lahko pota in stranpota liberalnih demokracij spremljamo prek odzivov na izbruhe demokracije, se pravi preko uporov.
ZAJC, Lenart (2013): Vstaja zombijev: dnevnik protestnika. Ljubljana, Sanje.
Revolucija se konča, ko se ji začno postavljati spomeniki, kar v prevodu pomeni, da je uspelo nekaterim silam znotraj heterogenega polja bojev revolucionarnega vrenja vzpostaviti monopol nad naracijo in jo zdaj poskušajo materializirati še v obliki knjižnih del, kipov ali ritualov spominjanja. Takšni spomeniki so seveda vedno pristranski, saj so pisani z določene točke boja, hkrati pa vedno poskušajo homogenizirati prostor pripovedi, torej svoje videnje predstaviti kot objektivno, nujno, nepristransko, univerzalno. Eno leto po vstajah tudi pri nas začenjamo dobivati takšne spomenike, ki pa so različnega videza in imajo različno vsebino. Dobivamo obrise vstajniških strank, imamo komemorativne shode in članke (rituali spominjanja), razstave fotografij, in raznolike eseje, spise, manifeste, dnevnike, sodne epiloge (na tem mestu je potrebno odločno opozoriti, da se vstaje za politične zapornike iz Maribora nikakor še niso končale, saj jih še naprej preganjajo na sodiščih, pestijo jih visoke kazni in družbena izolacija). Eden takšnih spomenikov je Dnevnik protestnika Lenarta Zajca.
TRČEK, Franjo (2013): vstajniški dnevnik. Maribor, Subkulturni azil, knjižna zbirka Frontier.
V rokah držimo Vstajniški dnevnik, zadnje delo Franja Trčka, profesorja in raziskovalca na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki se je od samega začetka močno angažiral v procesu vstajniškega postajanja v Mariboru, pa tudi širše v Sloveniji. Hiter prelet malo manj kot 150 strani dolgega dnevnika, ki ga avtor posveča »deci« (glede na to, da sam v različnih situacijah pogosto pravi »sve su to naša djeca«, si drznemo predvidevati, da smo med njimi tudi mi), nam da vedeti, da bodo tisti, ki pričakujejo leporečenje, razočarani – dnevnik, ki je nastajal v času vstaj, od 14. decembra 2012 (prvi zapis) do 10. marca 2013 (zadnji zapis), je popolno nasprotje tega. Brez vsakršnega olepševanja namreč zareže neposredno v družbeno realnost našega vsakdana, in čeprav se ne more pohvaliti z najvišjo ravnjo jezikovne spretnosti, gre z vsebinskega vidika za odlično analizo stanja v Mariboru, kot ga vidi v njem živeči slehernik.
