Avtorica se ukvarja z vidikom sprememb, ki ni pogosto v ospredju govora o socialni državi in o socialnih pravicah: z zaničljivim in sovražnim diskurzom, ki diskreditira in moralno označi tiste, ki uveljavljajo denarne socialne pravice, da bi dosegla širši družbeni konsenz o minimiziranju vloge države pri zagotavljanju teh pravic. Namen moralne diskreditacije revnih je ustvariti ozračje, v katerem se zdi oteževanje dostopa do pravic moralno upravičeno dejanje, saj je v ospredju moralne presoje prepričanje, da gre za ljudi, ki goljufajo, so leni in izkoriščajo pravice, zato je vsaka praksa dovoljena, pa naj bo še tako v nasprotju s človekovimi pravicami. Moralne oznake se gibljejo vse od goljufov in lenuhov pa do izrazov, kot so aktivni, nemotivirani ali pasivni nezaposleni. Te značilnosti naj bi bile del njihove osebnosti, njihovih psiholoških značilnosti. Učinki tega govora so večplastni, dotikajo pa se tudi razumevanja socialne države. Govor o goljufijah pripomore k razvoju prepričanj, da je socialna država, kakršno smo poznali do zdaj, s svojo obsežnostjo pripomogla k razvoju teh patologij. Zato so spremembe videti upravičene, če ne že kar pravične.
