Članek raziskuje način, kako knjiga Palestinski sprehodi: Zapiski o pokrajni, ki izginja preobrne nekatere postavke kanoničnih potopisov o Palestnini, predvsem trop »prazne zemlje«. Opozori, kako se pripoved izogne asimetriji ideologije izključevanja in katere bolj materialistične strategije upodabljanja Palestincev in Judov pri tem uporablja, da bi se s tem izognila reprodukciji prav tiste epistemologije, ki motivira izraelsko-palestinski konflikt. Omenjeni so tudi nekateri psihogeografski elementi knjige in način, kako ti ob lokalni omogočajo tudi globalno identifikacijo in družbeno tvorno akcijo. To analizira preko konceptov »dekompresije časa in prostora« ter »steklena vrata«. Poleg tega lahko Palestinske sprehode beremo tudi kot odgovor na nekatere anglofonske medijske podobe Izraela/Palestine.
