Definicije sovražnega govora kot ene od oblik govora, ki vznemirja, rani, žali, poleg nestrpnosti in agresivnosti izražanja izpostavljajo manjšinski status skupin in oseb, proti katerim je govor usmerjen. Kljub temu se v razpravah o sovražnem govoru pogosto spregleda asimetrija moči, in to neredko celo tedaj, ko se sicer poudarja manjšinski status določenih družbenih skupin, vendar se razmerje med večino in manjšino obravnava kot številsko. Taka dekontekstualizacija briše razliko med sovražnim in žaljivim govorom. To v skrajnem primeru lahko privede do kriminalizacije zahtev podrejenih, kar je v popolnem nasprotju z namenom regulacije, ki jo implicirajo definicije sovražnega govora, kakršna je definicija Sveta Evrope. Pričujoče besedilo je prispevek v podporo tezi, da je sovražni govor specifična oblika govora, ki rani, natanko zaradi specifičnih materialnih pogojev in pozicij, ki jih družbene skupine, na katere govor meri, zasedajo v družbeni ureditvi in razmerjih moči, in da prav zato še dodatno utrjuje neenakosti. V analizi konkretnega primera se omejujemo na sovražne grafite zoper LGBTQ+ skupine in skupnosti ter na strategije njihovega odpora.
