Pojem “samoodločba”se pojavlja v ustanovitvenih mednarodnopravnih dokumentih in v ustavah večine držav kot vzvod legitimnosti države in nadnacionalne ureditve. Toda njegova natančna definicija in parametri so predmet razprave – tako v primeru, ko se o njem razpravlja v okviru logike sistema države, kakor tudi zunaj nje. Članek na podlagi kritične politične teorije razkriva “rizomatsko” razumevanje samoodločbe, pri čemer rahlja odnos do sistema države in pojma suverenosti. Članek nato obravnava štiri primere, s katerimi pokaže, kako je mogoče s tem konceptom razumeti možnosti, ki so jih ustvarila sedanja politična gibanja. Te možnosti so manifestacije neizmerne konstitutivne moči in kolektivne imaginacije, ki je sprostila nove vektorje političnih možnosti.
