Članek je razdeljen na tri dele. V prvem podnebno pravičnost definiramo kot protisistemski boj za dostojno življenje na ekološko pestrem in ohranjenem planetu za vse. To pomeni gradnjo širokega, vključujočega in solidarnega gibanja – stranke, ki se zaveda prepletenosti podnebne krize z drugimi problemi sodobnega sveta ter njihovega skupnega izvora v obstoječem sistemu. V drugem delu v želji po boljšem razumevanju zgornje definicije predstavimo kapitalizem kot inherentno okolju destruktiven sistem ter štiri osnovne podnebne neenakosti – pri povzročanju podnebne krize, pri posledicah podnebnih sprememb in zmožnostih spopadanja z njimi, pri nošenju stroškov in koristi prehoda v nizkoogljično družbo ter pri obravnavanju narave. Te štiri neenakosti še dodatno razčlenimo glede na globalno in državno raven ter glede na spol. Nato jih apliciramo na Slovenijo. V tretjem delu na podlagi povedanega poudarimo, da je boj za podnebno pravičnost internacionalni, antisistemski, antikolonialni, delavski, feministični, migrantski, antispecistični in naravovarstveni. In obratno, ti boji so podnebni boji. Odpira se tudi vprašanje odnosa do države. Kljub jasnim omejitvam meščanske države zaradi urgentnosti podnebnega zloma vidimo smiselno pot naprej v gibanju – stranki, kjer je stranka zgolj podaljšana roka gibanja v parlamentu. V nadaljevanju povedano konkretiziramo. Razmeroma kakovosten in oprijemljiv korak ponazarjajo zahteve gibanja Mladi za podnebno pravičnost in njihovo povezovanje z raznolikimi akterji v času septembrskega protesta 2019. Protesti pa niso dovolj – gibanje mora solidarnostno podpirati boje drugih organizacij ter počasi, a vztrajno graditi »vzporedno«, solidarnostno, delavcu in naravi prijazno ekonomijo. Ob tem je za razvoj in obstoj gibanja ključno praktično in teoretsko izobraževanje članov. Za konec kot možen (dodaten) boj za udejanjanje podnebne pravičnosti v praksi predstavimo skupnostne elektrarne na obnovljive vire energije.
