Prispevek ima dva namena. Prvi namen je predstaviti temeljna mednarodnopravna načela, ki urejajo uporabo čezmejnih vodonosnikov, saj je zavedanje o pomembnosti vodonosnikov v splošni javnosti na izrazito prenizki ravni. Ta načela so mutatis mutandis odsev načel o neplovni uporabi mednarodnih vodotokov. Drugi namen pa je na problematičnem primeru uporabe voda Evfrata in Tigrisa nakazati nekatere pristope, s pomočjo katerih je mogoče (poskusiti) zagotavljati spoštovanje načel in pravil o uporabi čezmejnih vodonosnikov in mednarodnih vodotokov. Ti pristopi praktične problematike ne obravnavajo samo z vidika mednarodnega prava uporabe vodonosnikov ali vodotokov, temveč jo umestijo v sistem mednarodnega prava – celoten splet načel in pravil v mednarodnih pogodbah in običajnem mednarodnem pravu. Stališče prispevka je, da je za zagotavljanje spoštovanja načel o uporabi čezmejnih in mednarodnih vodonosnikov nujno potrebno sodelovanje med državami. To sodelovanje je samo po sebi obveznost držav po mednarodnem običajnem pravu. Kjer sodelovanja ni, lahko države in celo posamezniki ter nevladne organizacije izkoristijo mehanizme, ki obstajajo na primer v mednarodnih okoljskih pogodbah in mednarodnem pravu človekovih pravic. Še posebej v povezavi s slednjim prispevek predstavi razvoj prakse Medameriškega sodišča za človekove pravice, ki bi lahko imela pomembne posledice tudi v evropskem prostoru, če jo prevzame Evropsko sodišče za človekove pravice.
