Sovražnega govora ni preprosto nedvoumno okarakterizirati kot nevarnega ali kot problematični govor, ki sproža kršitve pravic in nasilje. Presoja je povezana tako s pravnim in institucionalnim kot tudi s političnim in sociolingvističnim kontekstom. Članek vprašanje »sovražnega govora« uokvirja v širši jezikovni in zunajjezikovni kontekst. Izhaja iz predstavitve razumevanja sovražnega govora v strokovni javnosti v Sloveniji, nato pa se posveti tistim opredelitvam problematične in nevarne govorice, ki so povezane s študijami kolektivnega nasilja in kažejo na nevarno govorico, ki ni eksplicitno sovražna. To podkrepi z uvidi Viktorja Klempererja o postopnem nastanku govorice tretjega rajha oziroma kolektivnega nasilja nacionalsocializma. Problematično »govorico« bi morali začenjati razumeti skozi »široko« klempererjevsko definicijo govorice, ki zajema celoto javnega življenja in ne zgolj sovražnih besed, ampak tudi »nedolžne« oglase, govore, sodne odločitve, javne politike, zakone itd. Članek opozarja na tri vrste problematične govorice, ki jih lahko na podlagi tovrstnega razumevanja najdemo v našem neposrednem okolju in ki niso neposredno sovražni govor.
