Sovražni govor postaja vse bolj izpostavljen problem in eno izmed aktualnih vprašanj v družbeno-poltičnih razpravah sodobne Evrope in tudi širše. Zaradi tega se seveda povečuje tudi financiranje mednarodnih raziskovalnih in aplikativnih projektov, ki naj bi poskušali zajeziti rasistični, nacionalistični, homofobni in seksistični ter proti islamu in migracijam uperjen diskurz oziroma ozaveščati javnost o tematiki in načinih reagiranja oziroma delovanja. A dejstvo je, da postaja izključevalna, ksenofobna in hujskaška retorika ne glede na možnost sodnega pregona (merila zanj so različna glede na različne nacionalne zakonodaje – v Sloveniji je tako brez kazenskih sankcij dovoljeno izreči tako rekoč vse) čedalje bolj normalizirana (gl. npr. Frank in Šori, 2015). Teroristični napadi v zadnjih nekaj letih so povečali strah in retoriko negotovosti po Evropi. Raziskave so tako opozorile na povečanje sovražnega govora proti migrantom in muslimanom; v Nemčiji se je na primer število napadov na begunce v letu 2015 v primerjavi z letom prej povečalo kar za štirikrat.
Sovražnega govora ni preprosto nedvoumno okarakterizirati kot nevarnega ali kot problematični govor, ki sproža kršitve pravic in nasilje. Presoja je povezana tako s pravnim in institucionalnim kot tudi s političnim in sociolingvističnim kontekstom. Članek vprašanje »sovražnega govora« uokvirja v širši jezikovni in zunajjezikovni kontekst. Izhaja iz predstavitve razumevanja sovražnega govora v strokovni javnosti v Sloveniji, nato pa se posveti tistim opredelitvam problematične in nevarne govorice, ki so povezane s študijami kolektivnega nasilja in kažejo na nevarno govorico, ki ni eksplicitno sovražna. To podkrepi z uvidi Viktorja Klempererja o postopnem nastanku govorice tretjega rajha oziroma kolektivnega nasilja nacionalsocializma. Problematično »govorico« bi morali začenjati razumeti skozi »široko« klempererjevsko definicijo govorice, ki zajema celoto javnega življenja in ne zgolj sovražnih besed, ampak tudi »nedolžne« oglase, govore, sodne odločitve, javne politike, zakone itd. Članek opozarja na tri vrste problematične govorice, ki jih lahko na podlagi tovrstnega razumevanja najdemo v našem neposrednem okolju in ki niso neposredno sovražni govor.
Avtorica si prizadeva pojasniti in potrditi uvodoma zastavljeno tezo, da je sovražni govor nujen za ohranjanje neoliberalne ideologije, saj ta za delovanje potrebuje razdeljeno, negotovo družbo, ki jo strah pred neznanim vodi v izražanje sovražnosti do drugačnih, »neintegriranih« posameznikov. Z uvedbo koncepta Drugega, simbolnega sovražnika, analizira širjenje sovražnega govora v družbi ter opiše njegov vpliv na spreminjanje politične konstrukcije »mi« in »oni«. Kantov prikaz razsvetljenstva uporabi za deskripcijo izobražene družbe, ki je pot do sprejemanja (kulture, načina življenja itn.) Drugega. Za prikaz načinov razsvetljenja družbe se opre na sodobno anarhistično misel, ki ponuja idejo razpršenih, nenehno porajajočih se bojev, pri kateri se med drugim napajata tudi Beyev koncept začasnih avtonomnih con in gibanje Anonymous. Avtorica sklene, da so rešitve za odpravo sovražnega govora v izpostavljanju tako problema kot tudi rešitev v obliki nenehnih bojev, pri čemer bi se morali najprej boriti vsaj za dostopnost do kakovostnega znanja o drugih kulturah po svetu, hkrati pa ne prenehati pozivati oblast in druge k obsojanju sovražnega govora.
Ustava RS prepoveduje vsakršno spodbujanje k vsakršni neenakopravnosti in vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni (63. člen), kar se v kaznovalni zakonodaji odraža ne le v inkriminaciji, ki varuje javni red in mir (297. člen Kazenskega zakonika, KZ-1), kar imenujemo sovražni govor v ožjem kazenskopravnem pomenu, temveč še nekatera kazniva dejanja iz poglavij o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, kaznivih dejanjih zoper življenje in telo ter zoper človekove pravice in svoboščine. Izraža pa se tudi v prekrških, povezanih z diskriminatorno motivacijo storilcev. Prispevek po umestitvi tujerodnega pojma »sovražni govor« v slovensko kontinentalno kaznovalno pravo prikaže zglede za obstoječo inkriminacijo iz 297. člena KZ-1. Slovenski zakonodajalec je uporabil vse možnosti iz Okvirnega sklepa 2008/913/JHA, da bi se v čim večji meri zaščitila pravica do svobode izražanja in ozko definiral sovražni govor v ožjem kazenskopravnem pomenu. Nato prispevek analizira sodno prakso kazenskih sodišč v Republiki Sloveniji in pokaže, da tožilstva in sodišča pravno in dejansko napačno interpretirajo zakonske znake 297. člena KZ-1. Sklene, da v Republiki Sloveniji ozko definicijo sovražnega govora v ožjem kazenskopravnem pomenu spremlja pravno in faktično napačno tolmačenje te določbe v praksi, kar vodi v neustavni položaj in kršitve 63. člena Ustave RS.
Prispevek k razumevanju izziva pregona kaznivega dejanja »javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti«
(
Namen prispevka je primerjati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki državam pušča razmeroma široka pooblastila pri pregonu sovražnega govora, ter slovensko pravno ureditev in predvsem njeno implementacijo, ki za problematične opredelita le redke primere sovražnega govora. V prispevku je to neskladje problematizirano, analizirani pa so tudi razlogi za tako stanje. Ti so predvsem v popustljivem odnosu organov pregona (zlasti tožilstva) do problema sovražnega govora, kot morebitni razlog za to pa prispevek identificira zgodovinsko vlogo tožilstva pri pregonu t. i. verbalnega delikta iz časa nekdanje Jugoslavije.
Avtor opisuje ureditev sovražnega govora v normativnih aktih Sveta Evrope in Evropske unije ter v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Pri tem poudarja, da tudi ostre, provokativne in celo žaljive izjave pomenijo dopustno obliko uveljavljanja svobode izražanja, če so namenjene konstruktivni razpravi o temi v javnem interesu. Če pa so namenjene le zbujanju sovraštva in nestrpnosti, je to zloraba svobode izražanja, ki jo je treba sankcionirati. Pri preprečevanju sovražnega govora igrajo pomembno vlogo tudi novinarji, ki morajo sicer na eni strani nepristransko, resnicoljubno in celovito poročati o zadevah v javnem interesu, na drugi strani pa morajo aktivno pomagati pri preprečevanju sovražnega govora.
Avtor analizira sovražni govor in konkretne prakse, kot so se razvile v času tako imenovane begunske krize v Sloveniji od poletja 2015 naprej. V njih opaža ustvarjanje novega Drugega (othering) imaginarnemu slovenstvu in evropejstvu. Ta proces je dvojen: begunce se najprej konstruira kot enotne, od nas popolnoma drugačne v vseh pogledih, da bi se jih potem, v drugem koraku izključevanja, diferenciralo na bolj ali manj sprejemljive za nas. Na tej podlagi nastanejo tudi štiri glavne ideološke podobe begunca: kot zločinca, kot nepovabljenega prišleka, kot nebogljene žrtve in kot globalnega proletarca. V tem diskurzu se povsem zanemarjajo pravi razlogi teh prisilnih migracij, ki so dediščina kolonializma, uveljavljanja neokolonializma in niza zgrešenih intervencij na Srednjem in Bližnjem vzhodu v zadnjih dvajsetih letih. V evropski in v slovenski družbi se z mehanizmom premeščanja sovraštva (Adorno, Mitscherlich) odgovornost za nastali položaj prenaša s pravih krivcev na različne Druge v njih – tokrat so to begunci (ki se pridružijo preostalim Drugim, kot so pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, ki živijo pri nas, Romi, LGBT-populacija itn.). Sklepna ugotovitev raziskave je, da se sovražni govor in izključevalne dejavnosti politike na Slovenskem tako rekoč niso razlikovali od tistega uličnih desničarskih ekstremistov, izraženih v grafitih, protestih in zborovanjih.
Sovražni govor proti beguncem in migrantom, muslimanom in zakritim muslimanskim ženskam v Sloveniji
(
Članek se osredinja na sovražni govor proti beguncem in migrantom z Bližnjega vzhoda in iz severne Afrike, ki so na Zahod prišli zlasti z zadnjimi množičnimi migracijami v letih 2015 in 2016, ter proti muslimanom in zakritim muslimanskim ženskam v Sloveniji. Izhodiščni raziskovalni vprašanji sta dve, in sicer: 1. ali je sovražni govor, ki je v zadnjem času usmerjen predvsem proti beguncem, migrantom z omenjenih območij, vplival tudi na porast sovražnega govora proti muslimanom, ki živijo v Sloveniji in 2. ali sovražni govor proti zakritim muslimanskim ženskam v Sloveniji sploh obstaja in ali se v zadnjih letih celo povečuje? Metodološko članek temelji na spletni anketi, junija in julija 2016 izvedeni v Sloveniji, ter trinajstih polstrukturiranih intervjujih z zakritimi muslimanskimi ženskami v Sloveniji, ki svojo versko in identitetno pripadnost izkazujejo z zakrivanjem posameznih delov ali celega telesa. Rezultati spletne ankete med drugim kažejo, da sovražni govor proti omenjenim družbenim skupinam obstaja in da se ta zaradi beguncev in migrantov z Bližnjega vzhoda in iz severne Afrike tudi povečuje. Tudi sovražni govor proti zakritim muslimanskim ženskam glede na ugotovitve iz opravljenih intervjujev obstaja in se povečuje. Intervjuvanke ga zaznavajo predvsem posredno (skozi komunikacijske kanale, kot so množični mediji in družbena omrežja, in nespoštljive pripombe na ulicah), le izjemoma pa neposredno (skozi verbalni sovražni govor in sovražno fizično nasilje).
Begunci so voda in pošiljka, evropski dom je treba zaščititi: analiza metafor v Večernjem listu in Slovenskih novicah
(
V pričujočem članku sva se osredinili na metafore, uporabljene v izbranih besedilih dveh dnevnih časnikov, in sicer hrvaškega Večernjega lista in slovenskih Slovenskih novic. Skušali sva odgovoriti na raziskovalno vprašanje, kakšen je pomen ponavljajočih se metaforičnih vzorcev v besedilih o beguncih, tako v hrvaškem kot v slovenskem primeru. Osredinili sva se na metafore v digitalno dostopnih časopisnih člankih, objavljenih v oktobru 2015 in februarju 2016. Zanimale so naju metafore, s katerimi sta časnika v času »begunske« krize ustvarjala družbeno »realnost«. Metaforo (Lakoff in Johnson, 2015) pri tem razumeva kot diskurzivni (Fairclough, 1990; Vezovnik, 2009) fenomen in ne le kot jezikovni pojav. Pri poročanju omenjenih časnikov so bila v ospredju vprašanja, ki zadevajo predvsem varnostni vidik (Buzan in dr., 1998; Huysmans, 2000; 2006; Ibrahim, 2005), medtem ko humanitarnega zaznamo le s težavo. Varnostni diskurz se je pokazal kot poglavitni. Ta se tvori tudi z uporabo metafor, ki sva jih analizirali v empiričnem delu članka.
»Politično korekten« sovražni govor? Migracije s Kosova pozimi 2014/2015 v srbskih medijih
(
Nekaj mesecev pred množičnim vstopom migrantov v Evropsko unijo leta 2015 so bili srbski mediji osredinjeni na drugačne migracije: pozimi 2014/2015 so bili polni poročil o migracijah s Kosova na Madžarsko. »Albanci množično zapuščajo Kosovo«, »21.500 Albancev je pobegnilo iz svobodnega Kosova«, »Rak in džihad praznita Kosovo«, »Panični pobegi Albancev s Kosova – kaj naj zares čaka?«, »Albanci zapuščajo Kosovo, kot da bi jim to nekdo ukazal«, »Albanci bežijo iz revščine in od islamistov« itd. V prispevku bomo analizirali medijske objave na to temo, da bi ugotovili, ali lahko takšno pisanje razumemo kot različico sovražnega govora, maskiranega v politično korektnost. Na prvi pogled lahko te medijske prispevke beremo kot izraz pristnega sočutja do nesrečnih Kosovarjev, ki so prisiljeni oditi, in skrbi, da bi lahko kaj podobnega doživeli tudi Srbi. Vendar pa jih lahko beremo tudi kot prikrite izraze bolj kontroverznega in celo revanšističnega odnosa, povezanega z nerešenim političnim statusom Kosova in njegovo simbolno vrednostjo za srbsko državo in nacijo.
Prispevek obravnava fenomen »ZLOvenija«, ki je v obliki spletišča nestrpnih in sovražnih izjav uporabnikov in uporabnic omrežja Facebook nastal kot odmevna spletna intervencija, ki ponuja več analitičnih poudarkov. V tukajšnjem članku nastopa kot primer digitalnega aktivizma, saj ponuja razmislek o vzgibih, oblikah in učinkih množičnega civilnodružbenega (so)delovanja v digitalni kulturi, obenem pa razkriva tudi določene paradokse omrežnega aktivizma. S pomočjo študij o digitalnih družbenih omrežjih in njihovi vlogi pri širjenju tako družbeno-politične participacije kot tudi mnenjskega ekstremizma obravnavamo problem omrežnega individualizma in egocentričnih javnosti ter opozorimo na distinkcijo med (ne)anonimno oz. zasebno in javno profilizacijo identitet v družbenih omrežjih. Skozi etnografsko študijo primera in s pomočjo poglobljenega intervjuja z avtorjem ZLOvenije pojasnjujemo razliko med individualistično/zasebno in kolektivno/javno logiko digitalnega komuniciranja, pri čemer podrobneje analiziramo portal na ravni same tehnološke matrice, producentskih izbir in načel ter praks samih uporabnikov ter širših odzivov nanje. Cilj prispevka je tako skozi omenjene ravni opozoriti na pomembna ambivalentna razmerja v izbrani študiji digitalnega aktivizma.
»Premalo ljudi se je vprašalo, kaj govorijo, zakaj govorijo.« Pogovor z avtorjem internetne intervencije ZLOvenija
(
Pogovor je prva sistematična in poglobljena ponazoritev spletne intervencije ZLOvenija, in sicer skozi perspektivo samega snovalca in idejnega pobudnika, ki je s pomočjo digitalnih omrežij na svojstven način želel opozoriti na nedopustnost razpihovanja sovraštva ob prehajanju migrantov skozi slovensko ozemlje. V intervjuju z avtorjem ZLOvenije je pozornost usmerjena na tri širše sklope vprašanj: 1. Kakšne so bile spodbude za nastanek portala, v kakšnih formatih se je razvijal in kaj je bil njegov primarni cilj?; 2. Kakšni so bili odzivi različnih javnosti na sam portal in kakšne prakse so prevladovale med samimi udeleženci/prebivalci ZLOvenije?; 3. Kakšne transformacije je doživel sam portal, kakšne učinke je izzval in kakšni so bili ključni razlogi za njegov umik? ZLOvenija je nastala konec oktobra 2015 kot spletišče že objavljenih, a iz odprtih profilov med uporabniki in uporabnicami omrežja Facebook sistematično izbranih sovražnih izjav do tujcev, skupaj z njihovimi imeni, priimki ter dodanimi vizualnimi podobami. Portal je naglo dosegel visoko publiciteto, deloval pa je le kratek čas, saj so se vzporedno širile tudi grožnje in napadi na same avtorje in druge simpatizerje ZLOvenije, kar je bil tudi eden od razlogov, ne pa edini, za njen umik.
Definicije sovražnega govora kot ene od oblik govora, ki vznemirja, rani, žali, poleg nestrpnosti in agresivnosti izražanja izpostavljajo manjšinski status skupin in oseb, proti katerim je govor usmerjen. Kljub temu se v razpravah o sovražnem govoru pogosto spregleda asimetrija moči, in to neredko celo tedaj, ko se sicer poudarja manjšinski status določenih družbenih skupin, vendar se razmerje med večino in manjšino obravnava kot številsko. Taka dekontekstualizacija briše razliko med sovražnim in žaljivim govorom. To v skrajnem primeru lahko privede do kriminalizacije zahtev podrejenih, kar je v popolnem nasprotju z namenom regulacije, ki jo implicirajo definicije sovražnega govora, kakršna je definicija Sveta Evrope. Pričujoče besedilo je prispevek v podporo tezi, da je sovražni govor specifična oblika govora, ki rani, natanko zaradi specifičnih materialnih pogojev in pozicij, ki jih družbene skupine, na katere govor meri, zasedajo v družbeni ureditvi in razmerjih moči, in da prav zato še dodatno utrjuje neenakosti. V analizi konkretnega primera se omejujemo na sovražne grafite zoper LGBTQ+ skupine in skupnosti ter na strategije njihovega odpora.
V dosjeju analizirava pobudo oz. nagrado bodeča neža, ki jo kolektiv Rdeče zore in uredništvo spletnega portala spol.si od leta 2013 naprej podeljujeta za najbolj seksistično izjavo leta. Pomembno
vlogo pri izboru te izjave ima (širša) javnost, ki je vabljena k zbiranju izjav, prav tako pa odloči o zmagovalcu. Bodečo nežo vidiva kot eno od metod zoperstavljanja seksističnemu govoru v Sloveniji oz. kot prakso, ki problem seksizma prepoznava, ga obravnava in problematizira. Najina analiza (temelječa na metodi diskurzivne analize) je pokazala, da javne osebnosti širijo in normalizirajo seksizem skozi rabo heteroseksističnih, esencialističnih in etnonacionalističnih izjav. To počnejo s stereotipiziranjem, verbalnim ponižanjem, podcenjevanjem in diskreditiranjem pod krinko humorja. Ker imajo besede tistih na položajih veliko moč in posledično na njih leži velika etična odgovornost, je bodeča neža fokusirana na njihove izjave. Z njimi namreč normalizirajo seksistični govor ter tako reproducirajo androcentrični družbeni red in patriarhalne vzorce; njihov neokonservativni, populistični in subtilni seksizem pa postaja čedalje bolj odporen proti problematizaciji.
Migrantska kriza 2015/2016 je razgalila neučinkovitost političnih institucij Evropske unije in poleg grške finančne krize in izstopa Združenega kraljestva iz EU nakazala prehod k neki še ne konsenzualni »novi Evropi«. V tem prehodu se krepijo negativni populistični in rasistični nagibi, katerih žrtve so predvsem migranti. Državne institucije, podprte z mediji in domnevno »strokovnimi« argumentacijami, ravnajo z migranti iz povsem določenih izhodišč, ki se jih to besedilo loteva s stališča postkolonialne epistemologije. Ta razkriva instrumentalni in manipulativni odnos do populacij v stiski, logiko mej in tvorjenja prepadov med kulturami, krepitev rasističnih hierarhij, pa tudi, kako se znanost odreka razsvetljenskim temeljem v imenu tehnokratske regulacije. Besedilo v epistemologiji Juga in militantnem raziskovanju vidi možnost preseganja procesa objektiviranja migrantov in vključevanja njihovega glasu tudi v oblikovanje drugačne Evrope.
RAZAC, OLIVER (2016): Politična zgodovina bodeče žice. Ljubljana: Maska.
Delo Olivierja Razaca Politična zgodovina bodeče žice je ena najbolj aktualnih tematik, obravnavanih v zadnjih dveh letih. Sestavljeno je iz treh delov: v prvem se avtor posveča zgodovinskemu razvoju in uporabi bodeče žice prek treh krvavih mejnikov novejše zgodovine: osvajanja zahodnega dela Amerike ter prve in druge svetovne vojne; v drugem delu se avtor posveča bodeči žici, njeni prostorski vpetosti in simbolnemu pomenu; v tretjem delu pa se loti konkretne obravnave bodeče žice danes, predvsem v povezavi z begunsko krizo, ki je zajela sprva jugozahodni del Evrope, nato pa se razširila po celotnem evropskem ozemlju.
»Kako se počutiš, če si problem? Performativni, antifašistični, transfeministični in antirasistični forum«, Documenta 14, Kassel, 27.–29. april 2017.
Pred več kot četrt stoletja je takratni umetniški direktor kasselske Documente IX Jan Hoet sklical v Gentu srečanje, na katerem je predstavil umetnike in dela, ki jih je pregledal za pripravljajočo se razstavo. Dogodek je bil novost v programu najodmevnejše razstave sodobne umetnosti na svetu.
Predstavitev vsekakor ni bila načrtovana z namenom, da bi razstavo enakovredno razširila z drugimi dogodki (predavanja, okrogle mize, projekcije, koncerti, mini konference, izobraževanje) in jo spremenila v projekt, v kar so se razvile Documente po ediciji leta 1992. Za njo je bila intuicija, ki jo je Jan Hoet imel za pomembno pri kuriranju razstav. Obsežno novo vedenje o umetnikih in delih, pogojih umetniškega dela in razmišljanju o umetnosti, ki ga je pridobil v pripravah na razstavo, je preprosto nameraval deliti z občinstvom, saj je vedel, da je forma razstave omejena – predstavlja le izbor del, pa še ta je iztrgan iz realnega okolja. Prireditev so zaznamovale hiperaktivnost Jana Hoeta, vsak trenutek pripravljenega govoriti o umetnosti, novosti v kanonu galerijskega in negalerijskega predstavljanja umetnosti in spremembah nekaterih družbenih paradigem, ki so najbolje zajete v sintagmi osebno je politično. Tako so priprave na razstavo, ki so pred tem bile za javnost nepomemben delovni proces, postale nova javna kulturna entiteta.
ADICHIE, CHIMAMANDA NGOZI (2017): Vsi moramo biti feministi. Ljubljana: Založba Sanje.
Chimamanda Ngozi Adichie, priznana nigerijska pisateljica, ki se je proslavila z romanom Polovica rumenega sonca (Sanje, 2008), po katerem je bil posnet tudi istoimenski film, je imela ob koncu leta 2012 govor na TED Talks, mednarodni platformi, katere poslanstvo je »širjenje idej, ki jih je vredno deliti«. Govor je bil dobri dve leti pozneje, leta 2015, natisnjen v knjižici, ki je postala po seznamu časopisa New York Times najbolj prodajana knjiga (bestseller). Še istega leta so na Švedskem prevod tega dela razdelili v branje vsem 16-letnim srednješolkam in srednješolcem. Letos je pri založbi Sanje izšel tudi slovenski prevod, ki nosi naslov Vsi moramo biti feministi.
GEORGE, SUSAN (2014): Kako zmagati v razredni vojni. Mengeš: Ciceron.
Naslov Kako zmagati v razredni vojni bo verjetno marsikateremu bralcu vlil upanje. Ali pa, če je del kapitalističnega razreda, zbudil srh, da je kateremu od marksističnih mislecev uspelo dognati strategijo, ki naj jo za dokončno odpravo razrednih neenakosti ubere delavski razred. A tako upanje kot tudi srh se hitro razblinita: knjiga se začne z »navodili za zmedene bralce«. Susan George namreč v svoji satiri naslovnega vprašanja ne postavi v usta izkoriščanih delavcev, ampak bogatih Naročnikov, ki želijo ohraniti svoj položaj. Zato so začetna avtoričina navodila za branje in napotek za žanrsko umestitev dela skoraj neizogibna. Takole piše:
»Razvada čezmernega tujkarjenja« ali kako se izogniti krotovičenju misli in skladiščenju poslovenjenih mrtvečih fraz
(
VOGRINC, JOŽE (2015): Pojmovne prikazni: Rešeto humanistike. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Da bi razumeli namen Pojmovnih prikazni sociologa Jožeta Vogrinca, se je treba nekoliko ozreti v zgodovino misli o očiščevanju, brušenju, pleveljenju in rešetanju slovenskega jezika. Vse to je namreč bilo pomemben del emancipacijskih bojev slovanskih etnij pred agresivnejšimi in zgodovinsko samooklicanimi plemenitejšimi narodi. To je bila že doba, v kateri so se jezikovne izposojenke ocenjevale na podlagi koristnosti. Nesprejete in neudomačene so bile obsojene na očiščenje iz idearijev zamišljenega slovenstva. Izdaje slovarjev bolj ali manj diletantskih avtorjev s (kvazi)filološkim (pred)znanjem so pomenile jasno zarisane meje med »našim«, »domačim« in »nenašim«, »tujim«. Slovaropisno ihtenje je nekoliko zanemarilo razvijajočo se slovensko publicistiko, najočitneje je bil »podhranjen« periodični tisk. V njem so bile sicer zapisane in natisnjene slovenske besede, a v njih pogosto ni bilo sledi slovenske misli.