Avtor analizira sovražni govor in konkretne prakse, kot so se razvile v času tako imenovane begunske krize v Sloveniji od poletja 2015 naprej. V njih opaža ustvarjanje novega Drugega (othering) imaginarnemu slovenstvu in evropejstvu. Ta proces je dvojen: begunce se najprej konstruira kot enotne, od nas popolnoma drugačne v vseh pogledih, da bi se jih potem, v drugem koraku izključevanja, diferenciralo na bolj ali manj sprejemljive za nas. Na tej podlagi nastanejo tudi štiri glavne ideološke podobe begunca: kot zločinca, kot nepovabljenega prišleka, kot nebogljene žrtve in kot globalnega proletarca. V tem diskurzu se povsem zanemarjajo pravi razlogi teh prisilnih migracij, ki so dediščina kolonializma, uveljavljanja neokolonializma in niza zgrešenih intervencij na Srednjem in Bližnjem vzhodu v zadnjih dvajsetih letih. V evropski in v slovenski družbi se z mehanizmom premeščanja sovraštva (Adorno, Mitscherlich) odgovornost za nastali položaj prenaša s pravih krivcev na različne Druge v njih – tokrat so to begunci (ki se pridružijo preostalim Drugim, kot so pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, ki živijo pri nas, Romi, LGBT-populacija itn.). Sklepna ugotovitev raziskave je, da se sovražni govor in izključevalne dejavnosti politike na Slovenskem tako rekoč niso razlikovali od tistega uličnih desničarskih ekstremistov, izraženih v grafitih, protestih in zborovanjih.
