Čeprav v zadnjih desetletjih narašča raziskovanje moških in moškosti kot ospoljenih, se koncept spola in spolnih razmerij pogosto še vedno razume, kot da zadeva predvsem ženske, ne pa tudi moških in številnih drugih spolnih kategorij ter poleg razmerij med moškimi in ženskami tudi razmerij med moškimi, med ženskami in med drugimi spoli. Moški in njihove vsakdanje javne in zasebne prakse so še vedno pojmovani kot spolno nevtralni, družbena konstrukcija in poustvarjanje kategorije moških in moškosti v konkretnih vsakodnevnih praksah, skozi institucije in v odnosih z drugimi kategorijami ostaja v dominantni vednosti neizrečena, nedvomljiva in skrita. Navidezno spolno nevtralnost kategorije moških in moškosti razumemo kot specifično obliko ospoljene moči in način dominacije, saj se moškost s tem vzpostavlja kot normalnost, kot univerzalna norma in merilo, kot središče, v odnosu do katerega se merijo »drugi« spoli. Zato je raziskovanje moškosti prispevek k dekonstrukciji samoumevnih, neizgovorjenih središč vselej spolno zaznamovane moči. Čeprav je kategorija moškosti v (političnih, ekonomskih, vojaških, simbolnih ipd.) centrih moči očitna, ostaja samoumevna, neproblematizirana, kot pravi Hearn (2015: 8; gl. tudi Hearn v tem tematskem bloku) »odsotno/prisotna« in neraziskana.
Dva izziva za kritične študije moških in moškosti: moška hegemonija in trans(nacionalni) patriarhati
(
Članek ponuja kratek pregled področja kritičnih študij moških in moškosti (KŠMM), ki ga avtor razume kot široko podpodročje feminističnih študij, študij spolov in ženskih študij; tematizira tudi nekatere napetosti in kontradikcije. Osrednji del prispevka je namenjen dvema velikima izzivoma sodobnih KŠMM. Prvi je vprašanje konceptualnega in političnega premika od moškosti in hegemone moškosti k hegemoniji moških. Drugi izziv je vprašanje premika od etnografije h globalnim in transnacionalnim procesom, še zlasti k spremembam v patriarhalnih sistemih, ki se iz lokalnih in nacionalnih preobražajo v transnacionalne, kar označuje termin trans(nacionalni) patriarhati. Avtor prouči temeljne značilnosti takšnih transpatriarhatov. Ključna naloga KŠMM je po njegovem mnenju prav preizpraševanje razmerja med moškimi in moškostmi ter lokalnimi in transnacionalnimi patriarhalnimi sistemi.
Pričujoči prispevek se ukvarja z moškostmi v politiki in analizira reprezentacije različnih tipov moškosti, ki so po naši oceni prevladovali v slovenski politiki v obdobju med letoma 1945 in 2016. Zanimalo nas bo, kako so se v različnih obdobjih v tipičnih homosocialnih okoliščinah oblikovali določeni tipi politične moškosti v Sloveniji in kateri so bili; kako so ohranjali svojo dominacijo v politiki; ohranjali status quo, onemogočali vstopanje »drugačnih tipov« moškosti (predvsem marginalizirane in podrejene) in ženskosti na »njihovo področje«. Analiza reprezentacij moškosti najvidnejših politikov bo temeljila na spominih in medijskih prispevkih ter zgodovinski analizi obravnavanih obdobij.
»To smo fantje«: Genealogija (re)produciranja dominantne socialistične moškosti skozi dispozitiv JLA na Slovenskem
(
Članek teoretsko in etnografsko osvetljuje genealogijo (re)produciranja hegemone moškosti skozi vojaščino na Slovenskem. V uvodnem delu oriše polpreteklo zgodovino vojaškega vpoklica in regulacij rekrutiranja, saj ima vojaščina že od nekdaj pomembno vlogo pri konstrukciji uprostorjenih maskulinosti. V nadaljevanju pokaže razne mehanizme vzpostavljanja socialistične heteronormativnosti v praksi, ki so se razprostirale od državno reguliranih ukrepov in uprizoritvenih praks pa vse do običajev in navad skupnosti. Ker sta oblikovanje nacionalnih držav in vojaščina vzporedna procesa konstruiranju hegemone moškosti, je večkrat prikazana naturalizacija razmerja med natančno določenim maskulinim in femininim. Poseben analitični poudarek je namenjen specifični vojaški moškosti v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), ki je učvrstila asimetrična razmerja moči med družbenima spoloma. S pomočjo koncepta militantne socialistične moškosti se uvede produktivno razlikovanje med zunanjo in notranjo hegemonijo moškosti, pri čemer na primeru JLA lahko govorimo o notranji hegemoni vojaški moškosti, ki je soobstajala z drugimi oblikami nehegemone moškosti. Tetoviranje in homoerotika v JLA sta prikazana kot primera manifestacije takšne podrejene, nehegemone moškosti.
Svet je danes v gospodarskem pogledu čedalje bolj in bolj povezan in ker kapitalizem potrebuje nove tržne niše za povečevanje dobička, za dosego tega cilja uporabi vse razpoložljive diskurze, da pritegne potrošnike. Zato morajo transnacionalna podjetja na lokalni ravni diferencirati lastne proizvode, da pridobijo čim širšo publiko. Namen pričujočega članka je skozi diskurzivno analizo proučiti, kako se to kaže v slovenskem oglaševalskem prostoru, z uporabo dveh različnih pristopov v oglaševanju znamk piva Laško in Union. Pri oglaševalskih pristopih obeh pivskih znamk so upoštevani slovenski nacionalni miti in prikazi moškosti, da bi pritegnili potrošnike, ki se na podlagi oglasa identificirajo v prikazu različnih moškosti ob podpori nacionalnih mitov. Oglaševanje piva skozi moškost in z obujanjem maskulinih nacionalnih mitov tudi ohranja spolno zaznamovanost javne sfere kot moškega prostora, predvsem tistih najbolj prestižnih mest.
Na splošni ravni se članek umešča med študije, ki analizirajo načine, na katere prakse moških oblikujejo moškosti in ki ugotavljajo učinek teh konstrukcij moškosti na same moške kot tudi na druge. Avtor spremlja razvoj raziskovanja o moških, moškostih in športu ter predstavi vpoglede, ki jih je to raziskovanje odprlo na širšem področju raziskovanja moškosti in telesnosti, zdravja in nasilja. V sklepnem delu oriše nove smeri raziskovanja moških in športa – zlasti študije, ki proučujejo šport kot institucionalni in kulturni kontekst, ki uokvirja razmerja moči med ženskami in moškimi ter med različnimi skupinami moških in fantov.
Koncept spolno pogojenega nasilja je v članku predstavljen skozi različne konstelacije nasilja, v katerega so moški vpleteni kot storilci ali žrtve. Definicija spolno pogojenega nasilja je po navadi široka in lahko zajema tako glavno področje nasilja med družbenima spoloma (moški kot storilci, ženske kot žrtve), kakor tudi druge konstelacije storilcev in žrtev, na primer nasilje med moškimi. Vendar se koncept spolno pogojenega nasilja pogosto ne uporablja v polnem obsegu. Članek izhaja iz široke definicije spolno pogojenega nasilja in obravnava tri vprašanja, ki poudarjajo pomen razširjenega in družbenospolnega pogleda na moške in nasilje: prvič, fizično nasilje moških nad drugimi moškimi v javnem prostoru lahko razumemo kot obliko spolno pogojenega nasilja, ki ima potencial za motivacijo moških za spremembe in za zavzemanje za drugačno socializacijo moških. Drugič, nasilje v heteroseksualnih partnerstvih je postalo področje javne razprave, v kateri je trditev o družbenospolni simetriji nasilja v družinah postala antifeministični argument v ideološkem diskurzu, s čimer se v javnem govoru odpirajo novi izzivi. Tretjič, spolna zloraba fantov je pogosto spregledana zaradi povezanosti moške socializacije s tabuizirano obliko nasilja in otežuje razkrivanje spolne zlorabe. Premislek o takih konstelacijah nasilja lahko izpopolni tako teorijo in koncepte kakor tudi podporne strukture za vse žrtve ter intervencijske programe za vse storilce nasilnih dejanj.
Avtorica analizira vlogo globalne hegemone moškosti in nacionalne podobe moškosti, ki so nastale iz gibanj za neodvisnost in graditve narodov v bližnjevzhodnih in severnoafriških državah. Spremlja raznolike reprezentacije muslimanskih moškosti, ki se pojavljajo na nacionalni sceni v tej regiji v obdobju po neodvisnosti in po hladni vojni, in obravnava nastanek islamistične moškosti iz islamskih in fundamentalističnih gibanj, ki smo jim priča v zadnjih treh desetletjih. Medtem ko si prizadeva narediti vidno mnogoterost muslimanskih moškosti, pa v sklepnem delu poudari, da muslimanske moške bolj kot njihovo skupno etnično ali versko ozadje izenačuje ekonomska stiska.
Preizpraševanje in utrjevanje družbenega reda: izobraževalni diskurzi, usmerjeni proti mladim muslimanom
(
Avtorica v članku reflektira evropska, še zlasti nemška politična izhodišča, ki določajo izobraževalne diskurze o mladih muslimanih in ki se osredinjajo na ospoljeno nasilje in islamski fundamentalizem. Izobraževalni diskurzi so družbena arena, v kateri se v nacionalnem kontekstu tako preizprašuje kot utrjuje družbeni red, kar velja tudi za spolne režime in etnično-kulturne demarkacije. V tem dominantnem diskurzu so mladi muslimani (moški) obravnavani kot grožnja. Članek se osredinja na mehanizma, po katerih deluje ta diskurz: neupoštevanje koncepta hegemonih moškosti (R. W. Connell) in splošno pomanjkanje védenja o drugih. Avtorica tako kritično reflektira dojemanje inte-gracije, migracij in religijsko-kulturnih razlik. Pozornost in nadzor, ki sta posvečena (muslimanske-mu) drugemu, avtorica razume kot način izogibanja družbenim spremembam, h katerim pripomore tudi izobraževanje. Kritični pogled na ospoljeno nasilje in družbeno (dez-)integracijo razkriva, da je ekspertiza o muslimanih, ki prehaja v izobraževanje, nereflektirana.
Članek tematizira sodobno očetovstvo v kontekstu spreminjanja moškosti in skrbstvenega dela v navezavi na plačano delo. Izhajamo iz teze, da trg dela in posameznikov položaj v njem pomembno vplivata na skrbstveno delo moških kot očetov v zasebnem življenju. Na podlagi kvalitativne raziskave v okviru projekta Očetje in delodajalci v akciji prikažemo vpliv zaposlitve na spremembe očetovstva pri prekarno zaposlenih očetih in očetih na vodstvenih in vodilnih položajih, ki se soočajo z različnimi pogoji dela. Pri prekarno zaposlenih se kažejo večji premiki v smeri skrbnega očetovstva in variacije razmerij med plačanim delom in praksami očetovanja. Predvsem pa se kot problem kaže odsotnost nekaterih socialnih in delavskih pravic, ki onemogočajo usklajevanje teh dveh področij življenja. Pri očetih v vodstvih delovnih organizacij se izkazujeta prevladujoča hegemona moškost in model hranitelja z izrazito omejeno udeležbo pri skrbi za otroke, ki se udejanja v »vikend očetovstvu«.
Ena pomembnih značilnosti sodobnega trga delovne sile je spolna segregacija. Področja, na katerih dominirajo moški, so ženskam težko dostopna, feminizirani poklici pa za številne moške manj zanimivi, saj ne prinašajo visokih plač in statusa v družbi. Moški, ki se za takšne poklice vseeno odločijo, so deležni tako pozitivnih kot negativnih odzivov delovnega in družbenega okolja. Vzgoja predšolskih otrok je izrazito feminizirano področje dela. Namen članka je prispevati svoj delež k analizi spolne segregacije na trgu delovne sile z analizo položaja moških, ki so pri vstopu in delu v feminiziranem poklicu vzgojitelja/ce obravnavani drugače kot ženske. V članku predstavljamo pregled domače in tuje literature ter izsledke novejšega empiričnega raziskovanja v Sloveniji (stoene ankete med starši otrok, ki obiskujejo vrtce in 68 devetošolcev ter 18 intervjujev med vzgojiteljicami, vzgojitelji in vodjami vrtcev). Ugotovili smo, da starši, vzgojiteljice in vodje vrtcev izražajo naklonjenost povečanju števila moških vzgojiteljev v slovenskih vrtcih. Mladi fantje pa za skrbstvene poklice niso zainteresirani, ker menijo, da so zanje primernejše ženske. Na podlagi opravljene analize ocenjujemo, kakšne so možnosti defeminizacije vzgojiteljskega poklica, na podlagi katerih argumentov se defeminizacija dogaja in kakšne spodbude bi pripomogle k večji prisotnosti moških v izobraževanju in zaposlovanju v predšolski vzgoji. S tem želimo prispevati svoj delež k razpravi o možnostih in načinih odpravljanja horizontalne spolne segregacije.
Glavni cilj prispevka je predstavitev nekaterih trenutno obstoječih evropskih pobud, ki so usmerjene k poglabljanju enakosti spolov in ki jih vodijo moški. Pojav bomo analizirali skozi njegove tri poglavitne dimenzije: transnacionalne mreže, nacionalne krovne mreže ter skupine in organizacije na nacionalni ravni. Večina izsledkov, ki jih predstavljamo, temelji na rezultatih evropskega raziskovalnega projekta z naslovom Vloga moških pri enakosti spolov, ki smo ga ob podpori Evropske komisije izvedli v letih 2011 in 2012, pri njem pa je sodelovalo 31 evropskih držav. V prispevku uporabljamo tipologijo MA’AM, ki se je za analizo sodobnih moških družbenih gibanj razvila v kritičnih študijah moških in moškosti.
Izhodišče pričujočega bloka je moje opažanje, da se o temah, kot so spolnost in spoli, različne oblike spolne usmerjenosti, spolne identitete, ali pa na primer spolnost in državljanstvo, občutno premalo piše, govori in razpravlja. Poglobljene obravnave spolnosti se pri nas izogibamo, čeprav je po drugi strani vseprisotna, na primer v filmih, reklamah in revijah. O enem od mogočih razlogov za to sem pisala v knjigi Živeti, v eseju z naslovom Seksualnost (2012, 61–91): človeška spolnost je povezana predvsem z vplivom užitka na nas, ko spolnost udejanjamo, mislimo in razmišljamo o njej. Povezana je z (izjemno) močjo in avtonomijo užitka, o katerem je veliko razpravljal že Platon.
V pričujočem poglavju Seksualni koncepti iz knjige Filozofija seksa in ljubezni avtor razgrinja različne poglede na to, kako razumeti, kaj je seksualnost oziroma kaj je seksualno ter pod kakšnimi pogoji je nekaj lahko seksualno: Je lahko seksualen zgolj že dotik ali mora priti do spolnega odnosa? Je za spolni odnos potrebna ljubezen ali smo lahko smo seksualno vzburjeni tudi brez nje? Ali je seksualnost zgolj stvar reprodukcije? Razpravlja tudi o tem, da je homoseksualni spolni odnos prav tako seksualen kot heteroseksualni, čeprav ne more ustvariti otrok; da seksualnost po sebi ne obstaja, temveč je družbeno konstruirana. Razpravlja tudi o tem, da je spolnost morda bolj kot s spolnim aktom povezana s tem, da je telesni dotik oblika komunikacije med partnerjema, ki spodbuja obogatitev vonjev, okusov, dotikov.
Naslovna označevalca nikjer nista manj samoumevno povezana z naravno reprodukcijo kakor pri istospolni seksualnosti. Čeprav je s tega stališča na videz nefunkcionalna, ima trdno mesto v evoluciji: opisana je pri 450 in opažena pri 1500 živalskih vrstah. Mehanizem pri ljudeh poskušajo pojasniti številne genetske teorije; najbolj razširjene so na kratko povzete in komentirane. Istospolna seksualnost (med moškimi vidneje kakor med ženskami) je navzoča tudi skozi vso pisno zgodovino, ki jo zaznamujejo različne vrste in stopnje seksualnega discipliniranja. Prispevek vključuje zgodovinski pregled, epistemološki razmislek in klinične izkušnje. Usoda istospolne seksualnosti je zanimiva sama po sebi; v skladu z izhodiščno predpostavko, da gre za biološko podprt mehanizem, pa je to, da je preživela tudi najbolj nenaklonjene režime. Avtor sklepa, da sta spol subjekta in spol objekta dve plati ene in iste funkcije, ki koristi reprodukciji tako, da variira in kombinira spolne značilnosti. Dovzetnejše za discipliniranje so seksualne aktivnosti, vendar v nepričakovanem smislu.
Odgovor na vprašanje, zakaj so (bile) v tisočletjih glavna tarča urejanja spolnosti ženske, se v prispevku izhodiščno opira na dejstvo, da je nujni pogoj za obstoj katere koli družbe in sploh človeštva nenehno obnavljanje prebivalstva. Ključne »producentke« ljudi pa so ženske, katerih naravne zmogljivosti (in na to dimenzijo skrčena družbena vloga) v androcentričnem družbenem redu nastopajo kot podlaga in opravičilo za njihovo družbeno podrejenost. V prispevku je osrednja pozornost namenjena pozitivno funkcionalni heteroseksualni spolnosti kot področju strogega in institucionalno celovito varovanega družbenega urejanja skozi stoletja in glavnim dejavnikom, ki so od makro- do mikrodružbene ravni zagotavljali (povezano) reproduciranje spolnega in razrednega reda. Zgodovinske izkušnje kažejo, da je to reproduciranje v glavnem potekalo na predpostavki, da je ženska »njegova«, kot je bilo (nereligijsko) strogo določeno že v prvem tisočletju pred našim štetjem in kar je v zahodni civilizaciji pozneje na podlagi krščanskih razlag utrjevala zlasti katoliška cerkev. Kljub postopni eroziji androcentrizma in kljub sekularizacijskim procesom so prisilni vzorci regulacije (»rodovitne«) spolnosti navzoči tudi v začetku 21. stoletja, k čemur prispeva zlasti razkrajanje socialne države.
Donna L. Dickenson v članku razpravlja o pomenu in vplivu feministične kritike na razumevanje ženske spolnosti v kontekstu sodobnih reproduktivnih tehnologij, predvsem raziskav matičnih celic, in vitro fertalizacije in prodaje ženskih jajčec na trgu. Pokaže, kako je feministična kritika vplivala na področje praktične bioetike in kako so feministke zasnovale razvoj zanimivih in pogosto globokih izzivov, ki jih ponujajo temeljni koncepti bioetike, med drugim ženska spolnost in reprodukcija, in pomagale pri njem. Feministične bioetičarke so v dialektični maniri skozi prakso bogatile teorijo in skozi teorijo bogatile prakso, iz njihovega prespraševanja in kritike pa so izšla tri temeljna področja feministične bioetike, in sicer: 1. premoženje znotraj telesa, njegova odtujitev in izkoriščanje; 2. avtonomija in svobodna izbira; 3. utelešenost.
Avtorja analizirata aktualno družbenopolitično dogajanje in vzpon desnega populizma v Sloveniji. Ob razčlenitvi sekundarnih virov se osredinjata na dogajanje ob sprejemanju in pozneje ob referendumski kampanji o Družinskem zakoniku leta 2012 ter na postopek sprejemanja in ponovnega referenduma o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih leta 2015. Obe spremembi sta med drugim predvidevali enakopravnost istospolnih parov pri sklepanju zakonske zveze. Avtorja primerjata aktualno družbenopolitično dogajanje in vzpon desnega populizma v Sloveniji in po svetu. Glavna lastnost populizma je po njunem mnenju zbujanje občutka, da izhaja iz ljudstva samega in da ni povezan z uveljavljenimi političnimi elitami. Pojasnjujeta načine uporabe in učinke preproste retorike, naravnih resnic in strahu, ki jih izrablja desni populizem.
Članek opisuje glavne načine reprezentacij lezbične seksualnosti v filmski produkciji, še zlasti v mainstream klasiki. Medtem ko so bili prvi prizori lezbične ljubezni v 30. letih osredinjeni na poljube ter na zabavljivo maškarado, transvestijo in innuendo, so postale lezbične podobe v času filmske cenzure v ZDA do konca šestdesetih negativne, seksualni prizori pa so bili čedalje bolj na strani tanatosa, na tanki meji z grozljivkami. Po mračnem obdobju lezbičnih filmskih dram se v 70. letih začne osvobajanje lezbičnih filmskih podob v umetniškem, ženskem in feminističnem filmu, tako evropskem kot ameriškem, četudi so te podobe lahko za lezbično gledalko problematične. Meje prikazovanja lezbične erotike so razširili različni žanri, pomembno lezbični neodvisni kratki filmi, v katerih so režiserke predvidljivo pozicijo voajerke zamenjale s pozicijo akterke, saj so same prevzele tudi filmsko igro. V 21. stoletju je lezbična tematika v mainstream filmih zastopana čedalje bolj odkrito, a prikazovanje lezbične seksualnosti lahko še poteka skozi moške like kot zastopnike lezbične želje, ravno tako pa so lahko znani filmski klišeji učinkovito sestavljeni v nove filmske podobe lezbičnosti.
Ljudje smo postali ljudje, ko smo postali enakopravni, si začeli deliti skrb za otroke, meso in seksualni užitek, s prihodom razrednih družb in razrednih hierarhij pa so se pojavili tudi sistemski vzorci neenakosti med moškimi in ženskami. Spolno nasilje – pretepanje, posilstvo in zloraba – je bilo v središču novega razrednega sistema. Bila je tudi ljubezen, a ljubezen nas danes priklepa na razredno hierarhijo in seksizem. V prispevku želimo razložiti, zakaj se seksualne izkušnje in podobe ter dojemanje moškosti in ženskosti v različnih časih in krajih razlikujejo. Neoliberalizem je odličen laboratorij za takšen primerjalni projekt.
FEBVRE, LUCIEN (2015): Boj za zgodovino in Civilizacija. Beseda in ideja. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Na prvi pogled bi se nam lahko zdelo, da so časi, v katerih je živel in deloval zgodovinar Lucien Febvre (1878–1956), že zdavnaj minili in da so se njegove ideje že uveljavile tudi v slovenskem prostoru. Zgodovinopisje se namreč že dolgo ne ukvarja več samo s politično in vojaško zgodovino, obstajajo tematsko zelo različni časopisi in revije s področja zgodovinopisja, študentke in študenti lahko študirajo tudi socialno zgodovino, spodbujajo se interdisciplinarnost in skupinske študije. Postavlja se nam torej vprašanje, kaj se lahko sploh še naučimo od soustanovitelja znamenite francoske revije Annales d‘histoire économique et sociale, ko pa se zdi, da so njegove ideje že postale del proučevanja zgodovine, in mu lahko kvečjemu namenimo posebno mesto v zgodovinskih pregledih zgodovinopisnih teorij? Odgovor na to vprašanje je lahko njegova knjiga Boj za zgodovino in Civilizacija. Beseda in ideja, ki nam jasno pokaže, da Febvrovih idej ne moremo zavreči. V knjigi je zbranih 16 recenzij, razprav in predavanj, dodana pa je tudi razprava Civilizacija. Beseda in ideja. Razprave so bile objavljene med letoma 1906 in 1952, torej gre za misel, ki vključuje skoraj celo obdobje njegovega znanstvenega (ne pozabimo, da je za Febvra zgodovinopisje znanost) delovanja. Čeprav razprave obravnavajo zelo raznolike teme, lahko v njih razberemo jasno rdečo nit, ki pomeni Febvrovo razumevanje zgodovine.
PELIKAN, EGON (2016): Tone Kralj in prostor meje. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Knjiga s številnimi reprodukcijami likovnih del pripoveduje o okoliščinah in vsebinah cerkvene umetnosti Toneta Kralja (1900–1975), ki je na Primorskem pod fašizmom bičala fašizem. Predstavlja nam izjemno likovno gradivo v kontekstu malo znanega zgodovinskega dogajanja in dokazuje, da se nikjer v Evropi ne morejo ponašati s tako številno antifašistično umetnostjo, povezano z antifašističnim gibanjem. Če bi se mogli, bi bila tovrstna ustvarjalnost brez dvoma sestavni del svetovnih kurikulov umetnostne zgodovine, zgodovine in političnih ved. O njih bi ljudje po svetu vedeli vsaj toliko, kolikor vemo pri nas o impresionizmu in partizanskih gibanjih. Zato je knjiga, ki je prvovrstni dosežek znanosti, publicistike in založništva, odličen prvi korak za uvrstitev obravnavane teme v mednarodni umetnostni in zgodovinski prostor.
ZAVIRŠEK, DARJA, GAŠPER KRSTULOVIĆ, VESNA LESKOŠEK, PETRA VIDEMŠEK, MONIKA BOHINEC, ELENA PEČARIČ, NATALIJA JESENIČNIK IN KLAUDIJA POROPAT (2015): Analiza sistema institucionalnega varstva in možnosti nevladnih organizacij zagotavljati storitve v skupnosti za uresničevanje deinstitucionalizacije v Sloveniji. Ljubljana: YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.
Kot pove že sam naslov – tukaj bomo uporabljali njegovo okrajšavo Analiza –, gre za zahtevno in kompleksno študijo več avtorjev in avtoric, ki za svoj cilj ne jemljejo zgolj opisa stanja na področju socialnega varstva, temveč poskušajo odgovoriti tudi na vprašanje, kako socialno varstvo preoblikovati pri odpravljanju javnih varstvenih institucij ob spremljajoči integraciji ljudi z ovirami v večinsko populacijo.
SLORACH, RODDY (2015): A very capitalist condition: A history and politics of disability. London: Bookmarks.
V pričujoči monografiji Roddy Slorach ponuja zelo natančen politični in družbeni pregled obravnave hendikepa skozi zgodovino Velike Britanije z vidika marksistične kritike kapitalizma in nam ponuja možnosti za emancipatoričen moment. Ta trenutek nastane zgolj s spremembo optike pogleda hendikepiranih na same sebe, na družbo, ki jim v vsakdanjem življenju postavlja ovire, lažne mite in vzore ter na medsebojne odnose.
Tovrstna emancipatorična perspektiva pa ni pomembna zgolj za same aktiviste gibanja za neodvisno življenje, ampak prav tako nudi tudi priložnosti, da se temu pridružijo različne tako ali drugače diskriminirane manjšine. Število različnih skupin z multiplo diskriminacijo ne upada, temveč se kljub navideznemu odpiranju novih možnosti neenakosti samo še povečujejo in multiplicirajo, širijo, raztezajo. Takšna je pač kruta logika kapitalizma samega, ki ima že v svojem temeljnem ustroju vpisano nenehno revolucioniranje produkcijskih sredstev in razmerij v družbi. Vse napreduje, vse se razvija, vse raste …, a do kod?
MASTNAK, TOMAŽ (2015): Liberalizem, fašizem, neoliberalizem. Ljubljana: */cf.
»Fašizem je v politični zgodovini tesno povezan z liberalizmom. To trditev bom poskušal v tej knjižici utemeljiti. Tu na začetku, kot uvodni stavek, pa mora zveneti provokativno. Na razmerje med liberalizmom in fašizmom smo namreč navajeni gledati kot na nasprotje. (…) Videli bomo pa tudi, da to razmerje nikdar ni bilo v načelu izključevalno, da je liberalizem tudi takrat, ko je bil v konfliktu s fašizmom, gledal nanj kot na relativnega – in ne absolutnega – sovražnika. Vedno je bilo kaj hujšega od fašizma.« (Mastnak, 2015: 7)