Avtorica v članku reflektira evropska, še zlasti nemška politična izhodišča, ki določajo izobraževalne diskurze o mladih muslimanih in ki se osredinjajo na ospoljeno nasilje in islamski fundamentalizem. Izobraževalni diskurzi so družbena arena, v kateri se v nacionalnem kontekstu tako preizprašuje kot utrjuje družbeni red, kar velja tudi za spolne režime in etnično-kulturne demarkacije. V tem dominantnem diskurzu so mladi muslimani (moški) obravnavani kot grožnja. Članek se osredinja na mehanizma, po katerih deluje ta diskurz: neupoštevanje koncepta hegemonih moškosti (R. W. Connell) in splošno pomanjkanje védenja o drugih. Avtorica tako kritično reflektira dojemanje inte-gracije, migracij in religijsko-kulturnih razlik. Pozornost in nadzor, ki sta posvečena (muslimanske-mu) drugemu, avtorica razume kot način izogibanja družbenim spremembam, h katerim pripomore tudi izobraževanje. Kritični pogled na ospoljeno nasilje in družbeno (dez-)integracijo razkriva, da je ekspertiza o muslimanih, ki prehaja v izobraževanje, nereflektirana.
