Članek teoretsko in etnografsko osvetljuje genealogijo (re)produciranja hegemone moškosti skozi vojaščino na Slovenskem. V uvodnem delu oriše polpreteklo zgodovino vojaškega vpoklica in regulacij rekrutiranja, saj ima vojaščina že od nekdaj pomembno vlogo pri konstrukciji uprostorjenih maskulinosti. V nadaljevanju pokaže razne mehanizme vzpostavljanja socialistične heteronormativnosti v praksi, ki so se razprostirale od državno reguliranih ukrepov in uprizoritvenih praks pa vse do običajev in navad skupnosti. Ker sta oblikovanje nacionalnih držav in vojaščina vzporedna procesa konstruiranju hegemone moškosti, je večkrat prikazana naturalizacija razmerja med natančno določenim maskulinim in femininim. Poseben analitični poudarek je namenjen specifični vojaški moškosti v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), ki je učvrstila asimetrična razmerja moči med družbenima spoloma. S pomočjo koncepta militantne socialistične moškosti se uvede produktivno razlikovanje med zunanjo in notranjo hegemonijo moškosti, pri čemer na primeru JLA lahko govorimo o notranji hegemoni vojaški moškosti, ki je soobstajala z drugimi oblikami nehegemone moškosti. Tetoviranje in homoerotika v JLA sta prikazana kot primera manifestacije takšne podrejene, nehegemone moškosti.
