Odgovor na vprašanje, zakaj so (bile) v tisočletjih glavna tarča urejanja spolnosti ženske, se v prispevku izhodiščno opira na dejstvo, da je nujni pogoj za obstoj katere koli družbe in sploh človeštva nenehno obnavljanje prebivalstva. Ključne »producentke« ljudi pa so ženske, katerih naravne zmogljivosti (in na to dimenzijo skrčena družbena vloga) v androcentričnem družbenem redu nastopajo kot podlaga in opravičilo za njihovo družbeno podrejenost. V prispevku je osrednja pozornost namenjena pozitivno funkcionalni heteroseksualni spolnosti kot področju strogega in institucionalno celovito varovanega družbenega urejanja skozi stoletja in glavnim dejavnikom, ki so od makro- do mikrodružbene ravni zagotavljali (povezano) reproduciranje spolnega in razrednega reda. Zgodovinske izkušnje kažejo, da je to reproduciranje v glavnem potekalo na predpostavki, da je ženska »njegova«, kot je bilo (nereligijsko) strogo določeno že v prvem tisočletju pred našim štetjem in kar je v zahodni civilizaciji pozneje na podlagi krščanskih razlag utrjevala zlasti katoliška cerkev. Kljub postopni eroziji androcentrizma in kljub sekularizacijskim procesom so prisilni vzorci regulacije (»rodovitne«) spolnosti navzoči tudi v začetku 21. stoletja, k čemur prispeva zlasti razkrajanje socialne države.
